Po receptu newyorške pekarne potrebujem le nekaj moke, vode, kvasa in soli ter noč za vzhajanje, vse drugo opravijo sestavine in sile narave. Ni se še ponesrečilo in sveži, dišeči kruh iz domače pečice je zmagoslavje preprostih stvari v našem življenju. Še ne tako davno smo ponj pač zavili v pekarno ali trgovino, danes omahujemo. Po izbruhu pandemije se še bolj zavedamo, kako dragocene so nekoč čisto običajne stvari.
Med njimi včasih najbolj samoumevna od njih: življenje samo. Te dni smo lahko brali o devetdesetletnem Samu Recku s Floride, ki ga je covid-19 ubil po obisku svoje zaradi covida-19 umirajoče žene JoAnn. Starec je dobro vedel, kaj je tvegal, a ga niti lastni otroci niso mogli prepričati, da ne bi šel. Fotografija iz bolnišnice v Lakelandu ga kaže z dvema maskama, rokavicami, zaščitno obleko in pokrivalom ob bolniški postelji svoje žene, a je grozljivi virus vendarle našel pot do njega. Ko je zbolel še sam, mu kljub temu ni bilo žal zadnjega obiska, je povedala hčerka. V domu za upokojence, kjer sta nazadnje živela, sta bila znana kot Romeo in Julija in takšne vezi so močnejše od smrti.
A lahko sredi novega koronavirusa nastajajo tudi nove. Ko imam dovolj strahu, hitenja in vsega drugega, kar prinašajo naši negotovi časi, si ogledam nenamerne pozitivne stvari na spletni strani, ki jo je neki Američan po imenu Matt Potts ustanovil sredi najhujšega divjanja virusa. Še zdaj ne more verjeti, koliko ljudi z največjim veseljem deli svoje nepričakovano srečne trenutke v ozračju groze in strahu. Popolni neznanci se medsebojno spodbujajo, ko se spopadajo z boleznimi in razočaranji, ter se veselijo majhnih zmag in prijetnih presenečenj. Vsaj danes o tem prebiram s kosom svežega kruha v roki.