Počasi se pomikamo v koloni. Razbeljena pločevina v »špici« dneva. Vročina pritiska in mi ne popustimo pritiskom tistih, ki se hočejo k nam, v kolono glavnih, prebiti s stranskih ulic ali s parkirišč. Kajti življenje je bitka za vsak centimeter - glavne ceste.
Kar zagledam majhno žensko v majhnem avtu, parkiranem ob glavni cesti. Po petih minutah, ko se ji nikakor ne uspe vključiti v kolono, skoči iz avta, se postavi na sredo cestišča in odločno stegne roko. Prvi avto, ki je imel na izbiro, da jo povozi ali ustavi, - ustavi. Možakar za volanom velike črne mrcine tudi zatrobi in divje maha z rokami. Bo počilo? Skozi odprto okno žensko pošilja med tiste, ki se rade pasejo in dajejo mleko. Ona mu glasno vrne s tistim, kar poleg krav tudi biki puščajo za seboj in kot srna smukne nazaj v svoj mali avto, pa pred presenečenega možakarja in v kolono.
Njena odločnost mi je všeč. Razmišljam, da se z iztegnjeno roko daleč pride. S parkirišča, denimo, na glavno cesto. Za »govno od bika« pa je tudi že običaj, da vselej pade na plodna tla.
Avtomobilska statistika se v glavnem ukvarja s tem, kakšne in koliko stare avte vozimo, kakšni starci oziroma mladci sedijo za volani, manj pa s tem, kakšni vozniki smo. Ena zadnjih evropskih raziskav se je lotila tudi vprašanja vljudnosti za volanom. Po njej evropske volane krmari sedem kategorij voznikov: učitelj, ki vidi vse napake drugih; vsevednež, ki mora, ker je obdan s samimi nesposobneži, nanje iz svojega avta ves čas vpiti; tekmovalec, ki postane razdražen, če ni najhitrejši; kaznovalec, ki vsakogar, ki stori napako, za kazen obdere; filozof, ki najde razlago tudi za nerodneže na cesti; izogibalec, ki druge jemlje kot nevarnost in se jim izogiba; izoliranec, ki odmisli cesto in med vožnjo telefonira ali posluša glasbo.
Očitno smo slovenski vozniki zunaj vseh kategorij. Pri nas avte vozijo tudi krave, ki rade skačejo po cestah, na katerih je polno govna od bikov za volani.