Tiskane izdaje
Religiozne, mitološke ali romantične pesniške domislice, da je človeško srce središče duha in čustev ter ne samo s fiziološkega, temveč tudi z univerzalnega stališča daleč najpomembnejši organ, so seveda zmotne. Tudi Blaise Pascal je s svojim slavnim rekom, da ima srce svoje razloge, ki jih razum ne pozna, udaril mimo oziroma se je zgolj simbolično izrazil. Kot je vsesplošno znano, je srce zgolj »ritmično utripajoč organ obtočilnega sistema, ki poganja kri oziroma hemolimfo po telesu«. Oziroma običajna črpalka. No, zadeva morda ni tako preprosta. Kot pravi ameriški nevrokirurg James Doty, ki je v zadnjih letih opravil vrsto raziskav o povezanosti med možgani in srcem, ne gre zgolj za diktat možganov srcu, temveč za obojestranski vpliv, torej srce ni zgolj izpolnjevalec ukazov, temveč jih tudi posreduje. Kako in zakaj, bo še predmet proučevanj, vendar očitno srce le ni zgolj črpalka, možgani pa tudi niso vsemogočni.
Pravzaprav so precej muhasti. Kot poudarja Doty, so možgani skorajda čudežen organ, obenem pa imajo tudi nekatere nenavadne lastnosti. Zanje je značilno, da povsem enakovredno interpretirajo in procesirajo realne dogodke ter tiste, ki si jih zgolj intenzivno zamišljamo, končna slika pa je zaradi tega precej kaotična. Še zlasti zato, ker menda povprečen človek le dvajset odstotkov svoje pozornosti nameni dogodkom tukaj in zdaj, kar osemdeset odstotkov pa premlevanju preteklosti in skrbi za prihodnost.
Razveseljivo je, da se je znanost v zadnjem času otresla svoje nadute vsevednosti. Čedalje več je namreč raziskav, ki odpirajo več vprašanj, kot dajejo odgovorov, s čimer se končno spet odpira prostor za širši pogled, ki ni izključno racionalen. In ker je tako, formulacije, kot so odprto, čisto, usmiljeno, ranjeno, krvaveče, zlomljeno ... srce, morda niso zgolj anahronistična sentimentalna metafora.
