V večnosti ni zadnje pike

Visoko jo je hotel dvigniti v nebo, menda zato, da bi se dotaknila nebes in bi, kot je izjavil, njene stolpe ali vsaj najvišjega, 170-metrskega, videli angeli. Ko si je katalonski arhitekt Antoni Gaudí zamislil, da bo postavil impozantno Sagrado Famílio, je zrl nebeško onkraj in obenem tuzemsko božal domačo Barcelono. Če je soditi po dolgih turističnih vrstah, ki se še stoletje pozneje vijejo pred slovito baziliko z osemnajstimi nižjimi ali višjimi stolpiči, je tudi čakalnica pred rajem nepreštevna in nikdar dokonč(a)na.       

Sagrada Familía je po svoje res nesklenjen raj, tako za oči kot za duha. A ne bodimo le vzneseni, kakemu Barcelončanu se utegne poroditi precej peklenska primerjava o nebodijihtreba turistih, ki zaradi slovitega bisera katalonskega modernizma kot cunami uničujejo barcelonsko avtentičnost. Na leto si baziliko ogleda vrtoglavih 4,5 milijona turistov, ki resda navržejo več kot 110 milijonov evrov, toda obenem tudi močno posegajo v mestno življenje. Živeti v Barceloni je, kot bi imel kamenček v čevljih, mi je pred leti dejala tamkaj živeča prevajalka Simona Škrabec.

FOTO: Reuters

Oh, črna gradnja!?

Pred dnevi je bazilika svete Družine, ki sodi med Unescovo svetovno dediščino, spet stopila v ospredje, potem ko je v medijih zakrožila vest, da so po 136 letih upravitelji verskega objekta vendarle zgodovinsko pridobili (in z mestom Barcelona podpisali) gradbeno dovoljenje. Vse od prvih lopat leta 1882 je bil namreč črna gradnja, o končnem papirju pa so se pospešeno pogajali zadnja tri leta. Kot so se končno dogovorili, morajo upravitelji mestni občini v naslednjem desetletju izplačati 36 milijonov evrov, ki naj bi jih porabili za izboljšanje javnega prevoza okrog bazilike in nasploh za ureditev okolice.
​​
Vemo, da je fascinantna Sagrada Familía (​ki je bila lani poleti ob terorističnih napadih v ospredju zaradi špekulacij, da so teroristi hoteli ciljati tudi nanjo) še nedokončano »gradbišče«: arhitekturna dela naj bi sklenili do leta 2026, ko bodo praznovali stoletnico Gaudíjeve smrti (1852–1926), oziroma do leta 2032, ko naj bi zaključili še z vsem načrtovanim okrasjem, ali morda še pozneje oziroma, če smo nekoliko drzni, sploh nikoli, kajti čar je v kreiranju, v nepopolnosti človeškega ustvarjanja, v pomanjkljivosti človekovega bivanja in bitja nasploh. A nekoč morda vendarle končana, bo Sagrada najvišja bazilika v Evropi ... z izjemno zgodovino nastajanja, neredko tudi politično določeno in polemično razburkano. Saj vemo, da si politika rada jemlje pravico ne le zaganjati, ampak tudi ustavljati povsem konkretna dela, o čemer je v svojem zanimivem dokumentarcu Sagrada, el misteri de la creacio (Sagrada, misterij ustvarjanja) pred leti pripovedoval švicarski filmar Stefan Haupt.

Malo o intimi

O edinstvenih projektih samosvojega Antonija Gaudíja je napisanih prav tako veliko knjig, kakor ne manjka zapisov o njem samem. V Homage to Barcelona (Poklon Barceloni) irski pisatelj Colm Tóibín zapiše, kako za arhitektom, ki je od nekdaj »živel v svojem lastnem svetu«, ni ostalo prav mnogo intimnih spominov in sladkih zasebnih podrobnosti. »Ni dajal intervjujev, prav tako ni imel veliko tesnih prijateljev. Ni maral, da bi ga fotografirali, zato se je ohranilo malo slik …«.



Znano je, da je bil precej varčen in asketski, morda kar stiskaški (do sebe), nosil je stara, ponošena oblačila, jedel kot vegetarijanec in se kot zgleden kristjan pogosto postil. Ohranilo se je tudi, da je na stara leta vstajal ob sedmih zjutraj, šel k maši in obhajilu, potem pa se podal do Sagrade Famílie, s katere gradnjo se je v petek in svetek ukvarjal od leta 1909 pa do smrti 1926. Pri megalomanskem projektu je menda vztrajal ves dan in medtem skrbno pazil, da se je vsak kamen, vsak kos ali košček kakšne skulpture, živalske ali rastlinske, biblične … skladal z njegovim ambicioznim načrtom.

Za samotarskim in samosvojim Gaudíjem, ki je sprva ustvarjal politično, proti koncu pa predvsem še spiritualno, se ni ohranilo veliko iz njegove intime, zato pa mnogo fascinante arhitekture, v kateri se magično razkriva Katalončeva brezmejna ustvarjalnost na eni strani ter svojevrsten red, kar strogost ali pravilnost na drugi. Na tem mestu ponovimo, da ju je znani zgodovinar Vicens Vives pojasnjeval s katalonskim narodnim značajem: določata ga tako rauxa – pomeni popolno izgubo racionalne presoje, kreativno razpuščenost in pobeg – kakor tudi seny – nakazuje več kot racionalnost, ampak »poudarjeno kmečko« kmečko pamet.
 

Bog kot naročnik

Kot še piše Colm Tóibín, se je v Tarragoni rojeni Gaudí, ki si ni sam nikdar ustvaril družine: ker ni našel ljubezenske sreče, resda dvigal v višave duhovnosti, in vendar je vse življenje politično vztrajal trdno na domačih tleh: recimo pri materni katalonščini, kajti špansko ni hotel govoriti. Njegov veliki umetniški svet je bujno vzhajal le znotraj majhne Katalonije (nekaj divjega je v tej prastari deželi pomorcev, trgovcev, prekrižanih poti ...), saj je skorajda ni zapustil, kar se je dogajajo onkraj meja, ga ni zanimalo. V nasprotju z mnogo bolj odprtimi Picassom, Dalíjem, Mirójem … mu je bila dovolj. Ustvarjalno obseden, kar nor je bil doma.

Sagrada Familía kot njegov največji življenjski projekt, arhitekturni in religiozni, ga je proti koncu popolnoma »odnesla«, spiritualnost in božje sta ga prevzela do konca, kot je znano, se je fizično tako zelo zanemaril, da so ga leta 1926, ko ga je zbil tramvaj, najprej imeli za berača ... Šele zatem so se zavedli, da so pomotoma skoraj spregledali nacionalnega junaka ... – ki ga bodo morda, kot je sprožen postopek, enkrat razglasili ne le za blaženega, ampak celo za svetnika in ki je nadaljevanje gradnje enega največjih čudežev arhitekture zaupal umetnikoma Jordiju Bonetu in Josepu Marii Subirachsu. Kakor ne Gaudíju, ki so ga potem pokopali v njegovi bazliki, se ni z dokončanjem mudilo niti njima, kakor piše Colm Tóibín, sta rada ponavljala za njim:
»Moji stranki se nikamor ne mudi.« Gaudíjev naročnik da je bil bog.

Zadnja pika

Če je smisel pot in ne konec, končni cilj, potem se je po svoje morda celo nadejati, da ne bodo barcelonske bazilike nikdar končali: zaradi generacij, ki prihajajo, in zaradi mita. Gaudí je neskončen, brezmejen v svojih oblikah, prizorih, detajlih, brezkončnih simbolih krščanske govorice, ki se jih ni mogoče nagledati, pa naj človek nič kolikokrat in vedno znova postoji pred njimi. ... Zakaj potem toliko hlepimo, da bi zagledati še zadnjo (arhitekturno) piko?