Tiskane izdaje
Sama sem pred časom dobila e-mail od Marca iz Kolumbije in Felixa iz Mehike. Študirata v Barceloni in sta pred koncem študija želela obiskati »tisti del Evrope, ki ga nihče ne pozna«. Sama ne znam niti besede špansko, a sem se ju vseeno odločila sprejeti. Vse, kar sem vedela o njima, so bile osnovne informacije in da izgledata kot povprečen Kolumbijec in majhen Mehičan. Preden sta se odpravila na pot, smo si redno pisali. Kasneje mi je Felix zaupal svoj strah, da ga v Ljubljani čaka »debel morilec«, saj naj bi bila v e-mailih preveč prijazna, mama pa ga je svarila, da so prijazni ljudje najbolj nevarni. Šla sem ju čakat na glavno postajo in bila strašno živčna, ker nisem vedela, kaj naj pričakujem. Ko sta le prispela, sem v pozdrav dobila po tri poljube od vsakega, kar me je malo presenetilo, saj se pri nas le rokujemo. Marco je prvič v življenju videl sneg, v avtu pa smo se učili nekatere težke besede kot so čmrlj, lešnik in češnjice. Ogromne nahrbtnike smo odpeljali domov in naša navada s preobuvanjem v copate jima je bila popolnoma nelogična. Začel se je vikend spoznavanja naše čudovite prestolnice in kulture na nov način. S svojo neizmerno energijo sta me prepričala, da v Ljubljani sploh ne nameravata spati.
Felixa sem prosila, naj mi to divje doživetje opiše iz svoje strani.
»Odkril sem Slovenijo. Majhno državo, tako majhno, tako novo, tako zelo drugačno od moje in s tako zanimivo kulturo. Nisem vedel, kaj naj pričakujem. Ko sem prvič videl Ajdo na železniški postaji, je bilo malo smešno, ker nisem vedel, kako se njeno ime pravilno izgovori. Haha, popolnoma nov in zapleten jezik! Že na začetku sem videl, da je bila Ajda dobra izbira. Ona in njen fant sta nama povedala zgodbe o vseh stavbah in zmajih. Pogrešam kuhano vino, ki smo ga poskusili prvi dan v centru Ljubljane. Zanimiva mi je zgodba o vaših dveh vrstah piva, o zelenem in rdečem. Odšli smo na Metelkovo (noro mesto!), kjer vsi pijejo, zelo različni ljudje, vsi na enem mestu in to brez problemov. Sredi glavnega mesta malo mestece le za mlade. To je bilo lepo. Všeč mi je, kako se lahko zabavaš v Ljubljani in to tako poceni. Občutki v klubu K4 so bili fantastični, vsi so kulturno plesali, nekdo mi je celo plačal pivo! Marca in mene je vsak, ki je slišal, da ne govoriva slovensko, spraševal od kod sva in kako se nama zdi v Sloveniji. Opazil sem, da ljudi zelo zanima moja kultura, dober občutek. Živimo tako zelo daleč narazen, da sem vsem z veseljem povedal, kako je zares v Latinski Ameriki. Ulice v Ljubljani izgledajo tako nove in so zelo čiste. Ljudje v Sloveniji ste zelo preprosti in prijazni. V glavnem sem spoznal zares izjemne ljudi. Nekoč se želim vrniti, ampak samo v Ajdino stanovanje! Haha. Ne vem, če so vsi ljudje na couch surfingu takšni kot Ajda. Bila je zelo prijazna z nama. Mogoče zato, ker je imela čas, verjetno pa zato, ker je zares hotela. Ne vem, kaj je bil razlog za njeno prijaznost, vem pa, da imam zdaj prijatelje iz tega dela Evrope, vi pa prijatelja iz Kolumbije in Mehike, popolnoma druge strani sveta. Mislim, da je to namen couch surfinga. Narediti ta čuden svet, ki je poln nepravičnosti, revščine in vojne, bolj povezan.
Couch surfing je zares zanimiva izkušnja. Če še ne veste, kje in kako boste preživeli poletje, se čimprej včlanite in začnite iskati kontakte, sklepajte nova prijateljstva in potujte. Mogoče bo »surfanje« postalo vaš nov način življenja, zagotovo pa boste spoznali zelo zanimive ljudi.
