Kako preživeti rusko savno?!

Bilo je lepo rusko popoldne, ko sem že sedela v avtomobilu in drvela proti »dači«. Dača je izraz za nekakšen vikend, kjer imajo Rusi običajno postavljeno manjšo hiško v kateri je kuhinja in prostor za spanje, ob njej pa je zgrajena tipična ruska savna, ki stoji sredi lepo urejenega vrta. Ob dači pa teče reka, na kateri tokrat (k sreči) ni bilo ledu, saj so bile temperature prav poletne! Prispela sem na »dačo«, kjer me je že čakala prijazna ruska družina. Bokser Ronald je pritekel k meni in mi v roke veselo porinil palico in zalajal. Pa sem mu jo vrgla! Seveda mi jo je potem še cel dan ponujal.

Objavljeno
20. oktober 2009 20.04
Rusija
 Valerija Zabret
Valerija Zabret
Del vsakega potovanja je tudi preizkus lokalnih zanimivosti. Ker je bila moja tokratna destinacija Rusija, sem se odločila, da bom preizkusila tudi njihovo zloglasno savno, ki ji rečejo »banja«. Še sem živa!

Bilo je lepo rusko popoldne, ko sem že sedela v avtomobilu in drvela proti »dači«. Dača je izraz za nekakšen vikend, kjer imajo Rusi običajno postavljeno manjšo hiško v kateri je kuhinja in prostor za spanje, ob njej pa je zgrajena tipična ruska savna, ki stoji sredi lepo urejenega vrta. Ob dači pa teče reka, na kateri tokrat (k sreči) ni bilo ledu, saj so bile temperature prav poletne!
Prispela sem na »dačo«, kjer me je že čakala prijazna ruska družina. Bokser Ronald je pritekel k meni in mi v roke veselo porinil palico in zalajal. Pa sem mu jo vrgla! Seveda mi jo je potem še cel dan ponujal.
Po veselem pikniku s »šašliki« (tipični ruski jedi, podobni ražnjiču) in nepogrešljivi vodki, so rekli: »Zdaj pa je čas za banjo!« Ker ruščine ne razumem prav dobro, sem nekaj časa presenečeno opazovala dogajanje, vendar sem kmalu ugotovila, da s tem izrazom mislijo na savno. »V redu,« sem si rekla, »navadna savna pač,« potem pa sem bila močno presenečena, ko so mi prinesli rokavice in kapo. »Halo, kaj ni v savni že brez kape vroče?!« Kmalu sem dobila pojasnilo, da je to iz varnostnih razlogov – ker se v prste in ušesa preveč ne potimo, je varneje, če jih pokrijemo, sicer se lahko neprijetno spečemo zaradi visoke temperature. Z velikimi (že kar malo prestrašenimi) očmi, sem se torej podala »banji« nasproti.
Vstopila sem v lepo leseno hiško. Na sredini prostora je stala lesena miza, okoli nje so bile klopi. Začutila sem vročino. Po tiho sem si rekla: »Ah, saj to pa niti ni tako vroče.« Pa sem kmalu ugotovila, da je bil to le predprostor. Usedli smo se za mizo in spili ruski čaj. Čaj pomaga, da se segrejemo tudi od znotraj in se potem bolje znojimo, tako da je učinek savne boljši. Sergej, moj ruski prijatelj, ni maral čaja, zato si je natočil kar vodko, ki jo pijejo kot navadno vodo. Čez nekaj minut je vstal in rekel: »No, zdaj pa zares!« Nataknil si je kapo in vstopil skozi vrata v glavni prostor. Naivno sem mu sledila.
Že takoj, ko sem stopila v savno, me je vročina butnila v obraz. Ulegla sem se na klop in se poskušala sprostiti. Sergej je verjetno opazil, da mi temperatura ne ustreza, zato mi je podal vrč vode in sem se na hitro malo osvežila. Nekaj časa je bilo še vzdržno, potem pa sem se začela močno potiti. No, s Sergeja so tekli kar celi potoki. Večkrat je polil vodo po razbeljenih kamnih, kar je savno še bolj segrelo. Temperatura je kazala približno 60 stopinj, meni pa se je zdelo kot da sedim sredi vulkana. V prostor je prišel še Vladimir in rekel Sergeju, da bo za prvič to dovolj vroče zame, povedal pa je, da običajno segrejejo savno tudi do 120 stopinj. Niti predstavljati si ne morem takšne temperature, saj mi je že sedaj vročina jemala sapo in bala sem se, da me bo kar zmanjkalo.
Sergej je naenkrat s stropa potegnil šop vej, na katerih so se držali suhi listi. Namočil jih je v vodo in segrel na kamnih ter mi rekel: »Ulezi se.« Nič mi ni bilo jasno, pa sem se ulegla. Naenkrat me je začel »tepsti« po celem telesu z vejami. Sprva sem bila presenečena, nato pa sem se predala njegovim močnim rokam. Vmes me je večkrat polil s hladno vodo, kar je bil nepozaben občutek. Po »tepežu« je rekel: »Zdaj pa v vodo!« Gledala sem naokoli kje je kakšna voda, pa se je samo zasmejal in odšel ven. Sledila sem mu in že takoj, ko sem stopila pred savno, se je moj pogled ustavil na reki Volgi. »Pa ne v Volgo, Sergej!« sem ga začudeno pogledala. »Da, da, Volga!« je kratko pritrdil in stekel proti reki in izginil v njenih globinah. Brez obotavljanja sem tudi jaz kmalu izginila v njene globine. Kot da bi me odnesel Povodni mož.
Običajno je pri Rusih navada, da obiskujejo savno pozimi. V reko naredijo luknjo skozi led in se po savni namočijo v ledeno mrzli vodi. Za amaterja je takšen temperaturni šok lahko usoden, čez leta pa se telo navadi in ni takšno ravnanje prav nič neobičajno. Več kot vesela sem bila, da tokrat na Volgi ni bilo ledu!