Klasiki na prepihu

KLASIKI NA PREPIHU

„Pa bode dovolj klasičnih del pod Slovenci za toliko nadobudnih stripovskih umetnikov, željnih izziva, je bila prva zadrega. Ih, kaj bi jih ne bilo! Klasikov je na Slovenskem kakor blata, poštenemu človeku se niti okreniti ni moč, ne da bi ničhudegasluteč kakšnega klasika pogazil.“
(iz uvodne besede k Slovenskim klasikom v stripu)

Zanimivo je, da sta skorajda istočasno v slovenskem prostoru izšli dve izdaji, ki ju je mogoče po neki logiki vreči v skupni koš: ravno nekaj tednov pred Slovenskimi klasiki v stripu je namreč Beletrina v moderni izdaji predstavila Knjigo za lahkomiselne ljudi, mladostno zbirko kratkih zgodb Ivana Cankarja. Čeprav je le-ta bila najbrž na svitlo djana s precej več resnobe kakor pričujoči Klasiki, pa je efekt obeh izdaj vsaj v grobem podoben: namreč, da se v obeh knjigah na novo pretrese in premeša poglede na tisto, kar je sicer že leta in leta spravljeno pod preprogo kot neizpodbitna klasika in ponosen cvet slovenske literature.
Dejstvo je namreč, da Cankar danes ni isto kakor Cankar včeraj. Samotni, zagrenjeni umetnik, ki sprošča svoje frustracije nad svojimi bližnjimi, bi danes bil – hja, kaj se ve, morda niti ne pisec, ampak bloger, ki bi si kavo naredil kar sam v kavomatu. In tudi pogled na Cankarja danes ni več enak tistemu pred stotimi leti; zato je seveda treba stvari prepihati, obrisati z njih prah. Vsaj na vsake toliko časa; in ne zgolj v kaki diplomski nalogi, ki se praši v bogve katerem arhivu. Medtem ko nekatere druge figure dvigajo dosti več prahu kar na vsakodnevni bazi (ta in ona cesta, to in ono letališče), je povsem osvežilno, da se znova vrže oko tudi na domnevno najžlahtnejša narodova peresa. To na svoj način počne nova Beletrinina izdaja s Cankarjem, na malo drugačen način pa tudi Mladina in Stripburger z veliko večjim naborom avtorjev. Seveda tudi z Ivanom, se razume; a pahljača se razpre dosti širše, prek Prešerna, Tavčarja in ostale plejade, pa vse do tako dandanašnjih pojavov, kot so Pankrti, Zvitorepec in Siddharta.
In kaj se pokaže po prepihu? Različno. Na najbolj fizični ravni vsekakor cela vrsta stilno najrazličnejših striparskih pristopov (če govorimo v 'klasičnem' žargonu, bi lahko tudi rekli: cela vrsta različnih poetik.) Tematsko se stvar že nekoliko skrči: predvsem je precej primerov, ko se literarna dela sprevržejo v bolj ali manj radoživo alkoholno / seksualno prigodo. Poleg tega je vsebinsko pogosta tudi futuristična ali zf vsebina (zelo všečen je npr. alternativni konec Cvetja v jeseni ali pa interesantna vizija dobro znane popevke Orion). A nikakor se ne da reči, da je knjiga z omenjenimi tremi tematikami determinirana; med prevladujočimi se namreč skrivajo še najrazličnejše in najizvirnejše izvedbe. Nadvse učinkovita je npr. kratka obnova romana Ukana Toneta Svetine; ali pa nova izvedba Jurčičevega Sosedovega sina, ki subtilno nasmeje preprosto s tem, da samo sebe postavi v nekoliko podrobnejši premislek.
Slovenski klasiki v stripu so vsekakor imenitna knjiga za deževne dni, v veselje deci, mladini in nasploh vsakomur, ki je pripravljen svojo definicijo klasike količkaj razširiti. Prav toplo se jo da priporočiti tudi kot dodatno literaturo pred poslednjim maturitetnim izpraševanjem iz maternega jezika – čeprav jo navajati na samem izpitu nemara ravno ne kaže. Vsekakor pa je prav, da se v času, ko je tudi punk le še parodija samega sebe, kritika in opozicija pa usiha na vseh koncih in krajih, v kakšnem mediju še pojavi kakšna bolj mastna, karnevalska in ne preveč ukalupljena beseda.