Neslavne barabe

Režija: Quentin Tarantino, igrajo: Brad Pitt, Diane Kruger, 2009

Sredi osemdesetih je Quentin Tarantino delal v videoteki Video Archives. Malo manj rednim strankam poznan kot »visok tip z veliko brado« je bil pri rednih obiskovalcih majhne videoteke na Manhattan Beachu v Kaliforniji zapisan kot nekdo, ki ve, kaj prodaja. S strankami se je zapletal v pogovore o filmih, ki so si jih izbrali in jih še večkrat prepričeval v najem njemu ljubih filmov. Video Archives so tako bili prvi poligon Tarantinovega oživljanja starih žanrov in širjenja lastnega pogleda na filme ter njihovo ustvarjanje med ljudi. Nato so se v začetku devetdesetih zgodili prelomni Reservoir Dogs, desetletje definiral Pulp Fiction in ga zaključila Jackie Brown. In če je bilo v prvem valu avtorskih izdelkov moč čutiti vplive in številne poklone polpreteklim filmskim izdelkom, je naslednji trio (duo Kill Bill ter Deathproof) bil popolnoma posvečen oživljanju in globokem klanjanju Tarantinu ljubim filmom. Poklon kungfujadam sedemdesetih, poklon kaskaderjem, poklon filmskim matinejam, … Zadnje desetletje je Tarantino gledalcem serviral oživitev filmov, ki jih je delil ljudem v videoteki. Skozi njegove oči smo lahko gledali to, kar je videl on, in to, kar je mislil da bi morali videti mi. Ja, tukaj so bili sočni dialogi, edinstveni zapleti in končni izdelki, ki so bili vredni ogleda. A vseeno se je zdelo, da gledamo v kalupe vlite modele z nekaj za Tarantina značilnimi okraski. Forma nad vsebino.
Inglorious Basterds so zato svojevrstno presenečenje. Načrtnega kopiranja klišejev ni ali pa se resno omejeni. Tudi prilagajanja naracije zgodbe po pravilih žanra, recimo zgodovinskega ali vojnega filma, ni zaslediti v meri, ki smo ji bili priča pri Kill Bill. Gledamo izmišljeno in skorajda fantazijsko zgodbo o Judih, ki dobijo moč nad svojimi demoni zgodovine. Gledamo zvezdniško zasedbo, ki funkcionira tako dobro, kot je v Jackie Brown. Imamo zapomljiv lik Lande (Christoph Waltz), kot je bil Jules (Samuel L. Jackson) v Pulp Fiction. In, ja, imamo splet dialogov, ki so vredni tistih v Reservoir Dogs. Inglorious Basterds ni film za fane ali nefane Taranitna, ampak za ljubitelje filma nasploh. Mojstrsko ustvarjanje vzdušja in občutkov, ki smo jim priča ob počasnem sestavljanju scen, njihovo zapletanje in razplet ni posledica kakršnihkoli sledenj vzorom, ampak odkrit pokazatelj, da je Quentin mojster obvladovanja medija filma na vseh frontah. Od izbora glasbe do narekovanja tempa se čuti avtorjeva ljubezen do zgodbe in spoštovanje do gledalca. Inglorious Basterds so nadvse gledljivi in uživantski film, očitno narejeni od gledalca za gledalca. Pretekle vaje v slogu se tako zdijo samo kot ogrevanje, stopnjevanje do vrhunca, polaganje rumenih tlakovcev do cilja. Tarantino je naredil film, ki si ga je v svoji videoteki vedno želel ponuditi in mi vsekakor izposoditi.