Sedem dni dežja, blata in metala

Le dober teden po uradnem zaključku pouka se je v malem slovenskem raju odvil že šesti MetalCamp, ki že nekaj let velja za največji slovenski festival, obiščejo pa ga glasbeni navdušenci s širom sveta; Avstrije, Italije, Španije, Velike Britanije, Švedske, Norveške, Latvije, Grčije, Izraela, Nove Zelandije … Kaj bolj internacionalnega doživimo le, ko na Brdu pri Kranju gostimo politična srečanja na vrhu. Ta večtisočglava množica je zopet okupirala sotočje Tolminke in Soče poleg Tolmina in to za cel teden metalskih počitnic, kakor je ta festival poznan zadnja leta.
Pa naj začnem z malo nostalgije in obratom ure za pet let nazaj, v davno 2004., ko se je MetalCamp prvič manifestiral. To je bil čudovit dvodnevni fest, ki pa smo si ga obiskovalci zapomnili predvsem po nenehnem nalivu, ki je povzročal potoke, luže in jezera, ter celo odnašal šotore. In zakaj omenjam ravno to? Ker je letos deževalo cel teden! Sicer naliv ni bil tako grozen, kot je bil leta 2004, in tudi tako nevihtno ni bilo kot lani, vendar je bila prisotnost dežja zares konstantna. Občasno se je pokazalo celo sonce, ki pa tudi ni bilo tako zelo dobrodošlo, kot bi človek pričakoval. Njegova poletna sila se mi je najbolj zapisala v spomin med nastopom romunskih Negura Bunget tiste julijske nedelje. Začeli so igrati ravno po nalivu, ko se je za kratek čas močno zjasnilo, sonce pa je povzročilo tako vročino, da je bilo blizu odra prav nevzdržno. Vlaga je namreč nadvse nadležen pojav in tedaj je je bilo v zraku toliko, da si pri miru stoječ v trenutku prešvical še tako suha oblačila, pa še dihati je bilo grozno težko. Še moj fotoaparat je od znotraj zašvical ful že nekaj minut po pojavu sonca in po umiku v hladnejše področje sem bil nadvse vesel, da njegova perspiracija ni bila trajna.
Pa nekoliko o tovrstnih temah kasneje, posvetimo se skupinam, ki so nastopale. Že drugo leto zapored so na MetalCampu nastopili škotski gusarji Alestorm, tokrat na glavnem odru, vendar svojega nastopa lani na malem odru ob 4h ponoči nikakor niso presegli. Odlični in priljubljeni blackmetalci Keep Of Kalessin bi verjetno imeli več publike pred odrom, če ne bi bil to že njihov četrti ali peti nastop v Sloveniji letos. Po šestih letih so v našo državo spet prišli legendarni ameriški trešerji Death Angel in povzročili norijo med navdušeno publiko, saj so še posebej slovenski metalci želeli ponoviti energično vzdušje koncerta leta 2003 na Metelkovi. Tudi kanadski »Slovenci« pod imenom Kataklysm so nadvse nepričakovano nastopili na festivalu. Prvi koncertni dan letošnjega MetalCampa je zaključila finska pop skupina Nightwish. To je bil njihov tretji nastop v Sloveniji. Osebno sem obiskal vse tri in vsak je bil slabši od prejšnjega – prvi je bil veliko razočaranje, letošnji na festivalu pa nadvse porazen.
Tudi drugi dan je ponujal nekaj odličnih imen svetovne metal scene. Po kar nekaj letih so povratek v Slovenijo doživeli Nemci Suidakra in trešerji Sodom, poslastica za privržence thrasha pa so bili ameriške legende Testament. Sledili so fantastični powermetalci Blind Guardian s postriženim pevcem in obupno setlisto, večer pa naj bi zaključili priljubljeni Avstrijci Belphegor, pri katerih bobne uničuje domače gore list, Robi Kovačič. »Naj bi« pravim zato, ker bi pred Testament morali nastopiti legendarni norveški blackmetalci Satyricon, vendar so ti zaradi logističnih problemov bili primorani premakniti svoj nastop in so tako drugi koncertni dan zaključili oni. To pa niti ni bilo tako slabo, saj je njihova temačna glasba nadvse primerna za pozne nočne ure. Pozna ura pa je tako ali tako nepomembna, saj se na metal festivalih v vsakem primeru ne spi kaj dosti, se pa zato toliko več spije.
Naslednji dan so natopili že prej omenjeni Negura Bunget, ki igrajo atmosferični folk z metalskimi prizmesmi. Znani so po tem, da v svoji glasbi uporabljajo različne ljudske inštrumente, kot so 10-metrski rog, piščali in deska ter številni drugi, ki tokrat svojega mesta na odru niso zavzeli. Sledili so jim še eni »Slovenci«, tokrat iz Italije. Blackmetalci Graveworm so slovenski publiki poznani bolj kot intimnosti Damjana Murka, poleg dobre glasbe pa so prepoznavni predvsem po nekaterih uspešnih priredbah znanih pop pesmi. Kot na vsakem MetalCampu, se je na glavnem odru našlo tudi kaj za tiste, ki niso toliko metal, temveč toliko bolj core. Eden takih primerov so bili Lamb Of God, ki jim tudi med metalci publike nikakor ne manjka. Sledili so švedski Vikingi Amon Amarth, ki so navkljub svoji odlični glasbi zaradi prepogostih obiskov postali slovenski publiki že precej dolgočasni, poleg tega pa že zadnjih nekaj let le stagnirajo in reciklirajo riffe. Tudi ta večer so bili ena od glavnih zvezd legendarni norveški blackmetalci. Tokrat so bili to Dimmu Borgir, ki jih mnogi označujejo za čisto komercialo, drugi prisegajo na njihov kultni izvor, tretji pa preprosto skomignejo z rameni in rečejo: »Eh, meni jih je fajn poslušat.« Kakorkoli že, nastop je bil odličen in definitivno višek večera, čeprav so sledili še gotično-industrialni Deathstars, ki pa navkljub trudu med metalci zaradi svoje elektroničnosti niso preveč priljubljeni.
Četrti dan so sredi popoldneva na veliki oder stopili legende death metala, Vader, ki si po mnenju publike tako nečastne ure nastopa niso zaslužili. A nič ne de. Dežja tedaj ni bilo in zvesta publika je prišla uživat na žgoče sonce. Vreme je bilo vsaj ta dan pretežno v redu in to se je poznalo tudi na prisotnosti publike pred odrom. Nadvse hud žur so naredili nemški trešerji Destruction, ki so povzročili tudi zavidanja vreden mosh pit. Sledil je verjetno najbolj brutalen bend festivala (če odštejemo domače pornogrinderje Vulvathrone), britanski grinderji Napalm Death poznani po svoji izraziti kritiki politike in družbe. Vokalist Barney je eden najbolj prepoznavnih likov v tej glasbeni sceni, saj sicer izgleda in deluje kot nek birokratski uradnik, vendar se mu na odru praktično zmeša in kljub svojim letom energično izlije vso jezo in agresijo, ki jo čuti nad tem svetom. Nastopil je čas za malo zabavne sproščenosti, saj je za brutalneži na oder stopila narodnostno povsem mešana skupina s štabom v Veliki Britaniji. Powermetalci DragonForce so poleg naspidiranega drkanja po inštrumentih poznani predvsem po nadvse energičnih, šaljivih in na splošno zabavljaških nastopih, kakršnega smo v naši reviji natančneje opisali že februarja. Vsekakor je čudo, da ti norci še niso izdali »live« DVD-ja. Znočilo se je in na vrsto je prišla ameriška hardcore atrakcija in poslastica za vse ne-povsem-ali-pa-tudi-popolnoma-nič-metalce, Hatebreed. Prav zanimivo je, kako na metal festivalih publika najbolj navdušeno nori ravno med nastopom skupin, ki načeloma na festival tega tipa sploh ne spadajo. Tekom celega koncerta so namreč po zraku frčali človeški udje in blato, konstantno sta bila prisotna mosh pit in rjoveče vzklikanje. Za zaključek pa še stonerji Down, predstavniki t.i. »južnjaškega« metala, skupina, ki sta jo soustanovila basist Rex Brown in vokalist Phil Anselmo iz legendarnega ameriškega thrash benda Pantera, ki je leta 2004 po umoru kitarista Dimebaga Darrella razpadel. Na nastopu Down se je zvrstilo precejšnje število oboževalcev Pantere, ki zadnja leta izkoristijo vsako priložnost, da prisostvujejo vsaj delu tistega, kar je ta bend včasih predstavljal.
Zadnji dan je bil urnik nekaj ur krajši kot prejšnje dni, verjetno z namenom, da si tako organizatorji kot publika nekoliko odpočijejo pred napornim pospravljanjem prizorišča. No, ampak mislim, da sem nekaj glede spanja že govoril, mar ne? Vsekakor je na ta dan potrebno omeniti progresivne powermetalce Mystic Prophecy, katere vedno paše slišati, čeprav jim preboj v vrh kljub večletnemu trudu ne uspeva. Sledeči Die Apokalyptischen Reiter se še vedno niso odločili, kakšno glasbo sploh hočejo igrati in s svojim zabavljaštvom navdušujejo izključno nemško (govorečo) publiko, s čimer pa so očitno tudi zadovoljni. Depresivni doomerji My Dying Bride so bili razlog za prenekaterega ljubitelja te počasne in temačne glasbe, da se je MetalCampa udeležil, pa četudi le za en dan. Za konec pa še nemška kombinacija, ki se je izkazala za uspešno že nekaj let nazaj, Edguy in Kreator. Ti so namreč dobri prijatelji in s pomočjo publike zbijajo šale na račun en drugega. Simpatični powermetalci Edguy so s svojo energijo in pesmimi o Straniščnih mašinah ljubezni, Superherojih ter Kralju tepcev navdušili publiko, kot je pri njih tudi v navadi. Karizmatični frontman Toby Sammet je publiko nenehno spravljal v zrak in v blasfemičnem nagovoru skupaj z njo tudi bučno pokazal sredinec tistemu, ki metal festivale nenehno zaliva z dežjem. Čisto za konec pa še trešerji Kreator. Ja, za trešerje je bil letošnji MetalCamp precej zadovoljiv, čeprav po besedah mnogih ni dosegel nastopov velikanov Slayer in Anthrax izpred nekaj let.
In … Konec. Rana ura zlata ura. Čakanje na časovno okno brez ali z minimalnim dežjem, hitro pakiranje in hop v avto. Dobro, v avtu smo, kaj pa zdaj? Parkirišče popolnoma razrito, 20 cm blata. Ena od opcij je bilo kakopak porivanje avtomobila. Za tiste, ki smo imeli avtomobile parkirane ob robu parkirišča, se je to izkazalo za dokaj uspešno metodo, medtem ko je bilo cel kup ljudi na milost in nemilost prepuščenih rjavi brozgi. Tako jim ni ostalo drugega, kot da so odšteli manjšo vsoto in jih je do asfalta potegnil traktor ali kak drug terenski kolosus, ki je bil prisoten s tem namenom. Moji čevlji so ostali kar tam, pogreznjeni v blato in nevredni kakršnegakoli truda obuditve od mrtvih.
Festival se je uspešno in profesionalno odvil navkljub grozljivi temačni prikazni, imenovani Sazas, in njeni nenasitni sli po življenjski sili slovenske kulture. Tudi dež in blato, ki ju je bilo ogromno, nista potrla metalske radosti in uničila počitnic obiskovalcem. Proti njima so se na vso moč borili tudi organizatorji z rednim črpanjem luž in nametavanjem slame, vendar ponekod tudi to ni bilo dovolj. Stranišča so bila redno čiščena in redarji obzirni. Soča je poplavljala, veliko močneje drla in imela dosti nižjo temperaturo kot prejšnja leta, zato je bilo število pogumnih kopalcev precej nizko. Bar in glasba na plaži obratovala nenehno, tako da so se mnogi odvlekli spat za kako urico ali dve šele zjutraj. Na voljo je bilo več štorov s hrano kot prejšnja leta, bilo je tudi veliko prodajalnic raznovrstne robe, od majic, CD-jev in rutk, do nakita, plišastih živali in šlosarske umetnosti. Domačini so bili z obiskom zadovoljni, saj so metalci svojemu izgledu in glasbi navkljub precej kulturni ljudje, ki raje v miru srkajo hladno pivo, kot da bi agresivno razbijali naokoli. V trgovinah so šli poleg alkoholnih pijač v promet predvsem škornji, ko je teh zmanjkalo, pa so obiskovalci MetalCampa na veliko eksperimentirali s plastičnimi vrečkami. Če povzamemo vse skupaj, je bil letošnji »pekel nad rajem« zares dogodek, ki bi ga z veseljem razglasil za fenomenalnega, če bi mu bilo vreme bolj naklonjeno, vendar je metalska subkultura vseeno pokazala izrazit upor silam narave in zopet priredila odlično vzdušje, kakršnega se lahko človek nadeja le na metal festivalih.