Volkswagner v Cankarjevem domu

Kmalu po svojem spopadu s klasično glasbo v obliki LaibachKunstDerFuge, je (baje) druga svetovno najbolj znana slovenska glasbena skupina pripravila nov udarec in se tokrat spravila na Wagnerja. Če je kdo ponesreči prebral »Wernerja«, mu je oproščeno, kajti tudi to bi bilo zanimivo videti, a ostanimo raje pri konkretnem umetniškem projektu. Po besedah idejnega vodje Laibacha, Janija Novaka, so se za ta projekt odločili, ker spoštujejo Wagnerja kot zgodovinsko osebnost in umetnika, a seveda tudi tukaj ne gre brez ideologije. Z Wagnerjem je bil namreč obseden veliki bavbav prejšnjega in očitno tudi sedanjega stoletja, Adolf Hitler, s čimer so Laibach zopet sprožili val zgražanja. A le pri zaprtih umih. Projekt je namreč tudi ideološko širše zastavljen, kajti Hitler je zavoljo svoje obsedenosti prepovedal mnoge druge vrste umetnosti, med njimi tudi jazz. Prav ta pa ima glavno vlogo pri Volkswagnerju, podkrepljen z Wagnerjevo klasično simfoniko in tipičnimi lajbahovskimi elektronskimi podlagami. Tako se je na odru Gallusove dvorane odvil pompozen koncert, kakršnega smo pri Laibachu lahko vajeni. Skupina je skupaj s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija z dirigentom Izidorjem Leitingerjem na čelu odigrala dobro uro dolgo suito, sestavljeno iz motivov iz Wagnerjevih del uverture k Tannhäuserju, Siegfriedove idile in Ježe valkir, vse skupaj pa so seveda spremljale videoprojekcije, tokrat na velikem krožnem platnu, ki je viselo na začetku odra in ne na koncu.