Združitev Laibacha in Juno Reactor

Novi večnamenski, predvsem glasbeni center, na kratko imenovan Kino Šiška, je po dolgih letih snovanja in prenove končno odprl vrata javnosti. V kolikor so že nekaj tednov prej oder razdevičili Pankrti, pa so za uradno otvoritev poskrbeli Juno Reactor in druga najuspešnejša slovenska glasbena skupina, Laibach (hja, Avseniki baje še vedno držijo rekord).
Okoli 20h se je v objektu, katerega fenomenalnost smo opisali že v prejšnji številki, zbralo že precejšnje število ljudi. Kako tudi ne, ko pa so bile karte razprodane že nekaj tednov vnaprej. Obrazi so bili raznovrstni; mlado in staro, pankerji, rokerji, metalci in raznovrstni neopredeljenci, od politikov do kulturnih aktivistov. Na oder je pompastično, a hkrati maksimalno apatično in melanholično prišla zasedba skupine Laibach, ki je svoj program razdelila na tri dele. Prvi je bil tisti, ki smo se ga veselili vsi, ki skupino Laibach spremljamo že dolga leta, saj je predstavljal čas albuma »Rekapitulacija 1980-1984«, ko so Laibach ustvarjali nov glasbeni zvok in postavljali smernice edinstvenemu industrialnemu stilu. »Boji«, »Ti, ki izzivaš«, »Brat moj« in seveda »Smrt za smrt« so tudi v moderni preobleki prebujali nostalgijo in nudili kvalitetno zvočno umetnost. Sledil je set z »Volka«, ki se je raztezal od Francije in Anglije do Amerike in Izraela, zatem pa sta Mino Špiler, sicer pevko Melodroma, na vokalih zamenjali (nekdanji) Make Up 2 dekleti, Eva in Nataša, njun tolkalski performans pa je pomenil nov set, ki je bil nekakšna mešanica skladb z »Nata« in »Wata«. »Du bist unser«, »Tanz mit Laibach«, »Alle gegen alle« in drugi so publiko ponesli do zaključka tega glasbenega in vizualnega spektakla. Nastopi Laibach so namreč poznani po tehnično dovršenih a hkrati minimalističnih videoprojekcijah ter lučkarskih prijemih, ki v ospredje ne postavljajo izvajalcev, temveč dovolijo, da umetnost govori zase.
Juno Reactor je projekt britanskega umetnika Bena Watkinsa, vendar njegovi glasbeni sodelavci prihajajo s širom sveta, predvsem Afrike, omeniti pa je treba tudi japonskega kitarskega superzvezdnika Sugiza. Juno Reactor na splošno, še posebej med mladimi, niso tako zelo poznani, kot so sicer svetovno priznani. Vsekakor je treba omeniti, da ste vsi že slišali vsaj nekaj njihovih skladb, ki so vam verjetno bile celo zelo všeč, vendar niste vedeli, kdo je izvajalec. Njihova glasba je bila uporabljena že v nešteto filmih (The Matrix, Mortal Kombat, Virtuosity, Eraser, Lost in Space …), serijah, reklamah, videoigricah ter na raznovrstnih dogodkih. Prav zanimivo je bilo slišati ljudi, ki niso povsem vedeli, kaj pričakovati, ker so prišli predvsem zaradi Laibach, ko so izjavljali: »Mater, pa saj sem kar polovico komadov poznal!« In ravno to, pa seveda zelo kvalitetna elektronska glasba, je bil razlog, da upada obiskanosti dvorane po prvonastopajočih slovenskih velezvezdah ni bilo zaznati. Pri glasbi Juno Reactor za goa trance s poudarkom na etno (predvsem Afriških) elementih in znatno uporabo električne kitare, kar ustvarja odlično vzdušje in poskočno ter veselo atmosfero, ki vase potegne tudi tiste, ki niso pretirani ljubitelji elektronske glasbe. Publika se je po melanhoartistični predstavi Laibach začela sproščeno gibati in poplesavati, za kar so skrbeli tudi številni nastopajoči in poskakujoči na odru ter njihov nenehen kontakt z občinstvom. Kot vrhunec večera je bila že vnaprej napovedana, a negotova združitev Laibacha in Juno Reactor na odru. Juno Reactor so namreč že davno tega remiksali Laibachovo priredbo »The Final Countdown«, ti pa so nekaj let zatem naredili svojo verzijo skladbe Juno Reactor »God Is God«. Slednjo so v svoji originalni verziji ob vokalni spremljavi Milana Frasa tudi izvedli, vendar vse skupaj ni bilo dovolj impresivno, da bi lahko temu rekli višek večera, saj je bilo tekom celovečernega koncerta vse preveč raznih drugih skladb, ki smo se jih tako jaz, kot tudi mnogi drugi bolj veselili in zato posledično tudi bolj uživali.
Otvoritev Kina Šiška je potekala praktično brez zapletov. Ekipa je zelo profesionalno naravnana, le na nekaterih manjših področjih se še lovijo, kar pa je pri novem objektu povsem razumljivo. Redarska ekipa je številčna in obzirna, za strog nadzor pa je poskrbljeno tudi znotraj dvorane, tako da morebitni kadilski izzivalci ne računajte preveč, da boste lahko ušli njihovim budnim pogledom. Osvetljava in zvok sta bila fenomenalna, vendar osebno predvidevam, da bo za konkreten test slednjega potrebna kaka bolj uničujoča inštrumentalna sila, kakršno pa so v Kinu Šiška v svoj repertoar nedvomno že vključili.