Willie Nelson velja za največjega ameriškega baladarja, ki mu uspe vsak zvok, ki ga proizvede, uveljaviti kot klasiko. A navkljub vsej svoji genialnosti, zna biti Nelson kdaj pa kdaj tudi nekoliko len in pri novem albumu – ki naj bi pravzaprav bil neke vrste nadaljevanje njegove zbirke prej omenjenih klasik Stardust iz leta 1978 – se samo občasno zdi, da se dejansko trudi. Recimo, pri skladbi Come Rain or Shine na vso moč izžema srčno bolečino v obliki glasbenih not, pa njegova perfektna predstava umazanega starca v Baby, It's Cold Outside. Vendar njegov bend s svojo izvedbo postavi glasbo v atmosfero, ki daje občutek nekega na pol praznega jazzovskega lokala, Nelson pa pogosto deluje preveč neangažiran. Fly Me to the Moon, na primer, je skladba, kakršno lahko Nelson ustvari v spanju in pri nastajanju tega albuma, je bil polspanec očitno še preveč prisoten.