Mike Stern Band feat. Randy Brecker & Chris Minh Doky & Dave Weckl

MIKE STERN
Bogata glasbena kariera, ki se razteza čez tri desetletja in je kronana s petimi nominacijami za prestižno nagrado Grammy, uvršča kitarista Mikea Sterna med najbolj spoštovane ter priznane kitariste svoje generacije. Kitarist s svojo šest-strunsko kitaro navdihuje kritike, druge glasbenike in občinstva po celem svetu. Njegovo kitarsko in skladateljsko glasbeno ustvarjanje prehaja med okviri bebopa v intenzivnost rocka, jazz-fusion melodij in nenavadnih liričnih oblik. Stern ne zaostaja niti s svojo neoporečno in izjemno tehnično podkovanostjo, ki poslušalstvo povzdigne v Hendixove višave ali zaziba z nežnostjo Jima Halla. Lahkotno menja razpoloženje svoje kitare iz agresivnega bop'n' rolla v elegantno in nežno ''hojo po jajčnih lupinah'', je izjemno fleksibilen glasbenik, kar dokazuje z veliko različnimi projekti. Študij kitare je končal na bostonskem Berkleyju, z 22 leti se je pridružil zasedbi Blood, Sweat and Tears, tri leta kasneje sodeloval z jazz-fusion različico Billyja Cobhama in se leta 1981 končno pridružil Milesu Davisu pri njegovem petletnem ''comebacku''. 1983 je preživel na turneji z legendarnim basistom Jacom Pastoriusom, nato se je ponovno pridružil Davisu leta 1985. Rezultat teh in drugih Sternovih premikov, kot sideman med znanimi imeni - Joe Henderson, Pat Martino, Arturo Sandoval, Michael Brecker, David Sanborn in zasedbi The Brecker Brothers ter Steps Ahead - je bil toplo sprejet debut album Neesh, ki mu je kmalu sledil Upside Down, izdan pri založbi Atlantic, na katerem sodelujejo: D. Sanborn, J. Pastorius, B. Berg, D. Weck ...V devedesetih je dobil Stern pravi ustvarjalni zalet, za album Standards (And Other Songs) si je v reviji Guitar Player prislužil naslov Najboljšega Jazz kitarista leta 1993. Temu sta sledila dva močna zalogaja: 1994 album Is What It Is in 1996 Between The Lines, za oba je prejel nominacijo za Grammyja. Leto za tem je posnel studijski album Give And Take, na katerem so še basist John Patitucci, bobnar Jack DeJohnette, tolkalist Don Alias ter kot gosta še D. Sanborn in M. Brecker. S svežimi, domiselnimi in neobremenjenimi priredbami skladb Sonnya Rollinsa "Oleo", Johna Coltranea "Giant Steps", Colea Porterja "I Love You" in Jimija Hendrixa "Who Knows", si je Stern prislužil nagrado Orville W. Gibsona za najboljšega kitarista leta 1997. Po navdih se je vrnil k svojima blues junakoma B.B. Kingu in Budyju Guyju, združil je legattoColtraneovega saksofona z vokalom Sonnyja Rollinsa, dodal rock elemente delay, distortion ter nepogrešljivo upogibanje kitarskih strun, končni rezultat je zavidanja vreden enkraten zvok, ki je dobrodošel tako v rock kakor tudi jazz vodah. ''Play'' je Sternov deveti album, izdan pri založbi Atlantic, na njem sta se mu pridružila Bill Frisell in John Scofeild, z albumom ''Voices'', ki je izšel leta 2001, pa si je prislužil novo nominacijo za Grammyja. Stern je v slednjega umestil vokala Elisabeth Kontonamnou in vzhodnje-afričana Richarda Bona in ju čarobno pretkal s finimi kitarskimi linijami. Naslednji album je izdal pri založbi ESC leta 2004, naslovil pa ga je ''These Times''. V pisani zasedbi tega albuma so pristala visoko profilirana imena glasbenikov kot je basist Richard Bona, saksofonist Kenny Garrett in na banju Bela Fleck. Avgusta 2006 je sledil ''Who Let the Cats Out?'', album, ki od energije in polnosti zvoka kar poka po šivih. Richard Bona je pri dveh skladbah prispeval vokal, poleg njega pa so bili na albumu še basisti: Anthony Jackson, Meshell Ndegeocello, Chris Minh Doky in Victor Wooten, trobentač Roy Hargrove, saksofonista Bob Franceschini in Bob Malach, basista Dave Weckl in Kim Thompson, harmonikaš Gregoire Maret, in klaviaturist ter producent Jim Beard. Na aktualnem albumu Big Neighborhood, ki je izšel avgusta letos pri založbi Hands Up, je spet kopica odličnih glasbenikov, s katerimi se Stern odlično zabava. Ponovno sodelovanje s prijateljem Richardom Bono je okrepljeno z vokalom in bas kitaro Esperanze Spalding ter bobnarskimi spretnostmi Terri Lyne Carirngton. Sodelujejo še Bob Malach na saksofonu, trobentač Randy Brecker, kitarista Steve Vai in Eric Johnson, trio Medeski Martin & Wood; vrsta bobnarjev: Dave Weckl, Terri Lyne Carrington, Cindy Blackman in Lionel Cordewter drugi. Aktualni CD: 'Big Neighborhood'' (Heads Up, August 2009)

RANDY BRECKER
Randy Brecker je našel svoje poslanstvo v hard bop vodah po katerih plove kot odličen solo trobentač, hkrati pa je njegovo igranje dovolj raznoliko, da se brez težav vklopi v skoraj vsako glasbeno zasedbo iz sveta popa, funka, jazza ali elektronskega fusiona. Diplomiral je na Indiana University, leta 1967 je sodeloval s skupino Blood, Sweat and Tears, od 1968-69 je igral tudi v kvintetu Horacea Silverja. Deloval je tudi kot član orkestrov Clarka Terryja, Dukea Pearsona, Franka Fosterja ter orkestra Thada Jonesa in Mela Lewisa. Leta 1969 je igral najprej pri fusion zasedbi Dreams, nato je sodeloval še z Larry Coryell's Eleventh House in Billyjem Cobhamom, zaposlen pa je bil tudi s studijskim delom. V obdobju od 1974 do 1979 je kot trobentač in skladatelj sodeloval z bratom Michaelom, D. Sanbornom, Georgom Dukeom in drugimi v priljubljeni funk zasedbi The Brecker Brothers. Leta 1975 so pri založbi One Way izdali odmeven album Back To Back. V 80' je pogosto sodeloval s svojo takratno ženo, pianistko Eliane Elias, v 1990 pa je bil na turneji s ponovno združeno zasedbo The Brecker Brothers. Kljub njegovim kameleonskim sposobostim, Randy najbolje zveni v svobodomiselnim bebop kombinacijah, ki so mu pisane na kožo in v katerih se vedno znova spontano znajde. Aktualni CD: ''Nostalgic Journey: Tykocin Jazz Suite '' (Summit, August 2009)

CHRIS MINH DOKY
Norveški basist se je leta 1969rodil v glasbeno družino – bivši danski pop pevki in vietnamskemu zdravniku in kitaristu. Chris je želel postati zdravnik, kljub temu so mu zvezde namenile drugačno usodo. Zaključil je klasično glasbeno izobrazbo, pri 17 ga je za kontrabas navdušil Ron Carter z albuma My Funny Valentine Milesa Davisa. Že v času šolanja je prejel več glasbenih nagrad. Kmalu opustil misli na zdravniško kariero in se posvečal Copenhagenski glasbeni sceni. Leta 1989 se je Chris preselil v NY, kjer je nastopil s številnimi mladimi talenti: Joey Calderazzo, Kevin Heyes, Larry Goldings, Curtis Stigers, Ben Perowsky, ki so postali vplivni glasbeniki. Z 21 leti je postal basist pri zasedbi Mikea Sterna, k sodelovanju pa so ga vabile številne glasbene legende: David Sanborn, Ryuichi Sakamoto, Bill Evans, Trilok Gurtu, Randy Brecker, David Sylvian, Kirk Whalum in drugi. Pri založbi Storyville je v treh letih izdal tri albume (1989 Appreciation, 1990 The Sequel, 1991 Letters), nato pri založbi Blue Note Records še tri zelo odmevne albume (1995 Doky Brothers, Doky Brothers 2, 1998 Minh) v sodelovanju z imeni kot so Al Jarreau in Diane Reeves, Michael & Randy Brecker, John Scofield, Toots Thielemanns Kenny Garrett, Jack DeJohnette, Ryuichi Sakamoto … Chris je glasbenik, ki lahko potuje skozi različne glasbene spektre in stile vendar nikoli ne izgubi rdeče niti svojih jazz korenin. Ima zelo značilen in prepoznaven pretežno akustičen zvok, ki je priljubljen v jazzu in izven njegovih meja. Je uspešen skladatelj in basist, eden redkih jazz glasbenikov, ki je ima platinaste prodaje albumov, njegovi posnetki so se znašli med top petimi skladbami pop lestvic, v japonskem Ad Lib Magazine je bil izglasovan med top deset basistov leta 1999, doma pa je prejel nagrado Umetnik leta 1999. Opazil ga je celo bivši predsednik ZDA Bill Clinton in ga povabil, da mu zaigra v Beli hiši.

DAVE WECKL
Dave Weckl si je ustvaril sloves kot priznan fusion bobnar s šestletnim sodelovanjem v zasedbi Chica Corea. Prvič se je za bobne usedel pri osmih, tehniko in način igranja pa je razvijal ob poslušanju Buddya Richa in RnB ritmov. Diplomiral je na University of Bridgeport. Na New Yorški jazz sceni je sodeloval z različnimi zasedbami, ko se je pridružil fusion skupini Nitesprite in pritegnil pozornost bobnarja Petra Erskina. Ta ga je pridružil Michelu Camilou in basistu Anthonyju Jacksonu v zasedbi French Toast. V 80' je bil Dave Weckl pogosto v studiju, kjer je snemal v prisotnosti znanih glasbenikov: Bill Connors (Return to Forever), the Brecker Brothers, Tânia Maria, Paquito D'Rivera, Eliane Elias, in George Benson, Diane Ross, Madonna ter Robert Plant. Chick Corea je leta 86' povabill Davea Weckla k sodelovanju v zasedbi Elektric Band. Skupaj sta sodelovala naslednjih sedem let, v tem času pa sta posnela številne albume, Weckl je igral tudi v Corea's Akoustic Bandu.
Njegove bobnarske spretnosti so bile izjemno cenjene, nadgradil pa jih je z lastnim studijskim delom in sodelovanjem v GRP- All Star Big Band. Izdal je tudi zbirko inštrukcijskih video posnetkov. Leta 1990 je bil prvič v vlogi vodje zasedbe, nastal je album Master Plan, nato 92' album Heads Up in 94' Hard-Wired, vsi pri založbi GRP. Po sedmih letih ga je od Chicka Coreae pot peljala v zasedbo Mikea Sterna. 98' je Weckl vodil snemanje R&B albuma Rythm of the Soule, ki mu je 99' sledil album Synergy. The Dave Weckl Band je leta 2000 izdal album Transition's, 2001 je Weckl izdal še en inštrukcijski posnetek The Zone. Trenutno delujoči kvartet pod njegovim vodstvom je debutiral leta 2002 z improvizacijskim albumom Perpetual Motion, tri leta kasneje je sledila Multiplicity.