Mud Pop Fest

Jeseni se bomo končno prvikrat čisto zares spoprijeli s kvintesencialno tolpo ameriške popularne glasbe, washingtonsko skupino Mudhoney. Skupino, ki je praktično utelešenje seattleškega zvoka in sodi med sveto trojico (z Nirvano in Soundgarden) znamenite Sub  Pop, neodvisne založbice, ki je ob zori devetdesetih let zanetila t. i. "grunge" mrzlico. Mudhoney so utirali pot in bili malodane prototip vseh poznejših seattleških bendov, čeprav jih žarometi plenilske glasbene industrije niso nikoli prav krepko obsijali.

Objavljeno
09. september 2009 20.33
Dicky B. Hardy
MUDHONEY
Jeseni se bomo končno prvikrat čisto zares spoprijeli s kvintesencialno tolpo ameriške popularne glasbe, washingtonsko skupino Mudhoney. Skupino, ki je praktično utelešenje seattleškega zvoka in sodi med sveto trojico (z Nirvano in Soundgarden) znamenite Sub  Pop, neodvisne založbice, ki je ob zori devetdesetih let zanetila t. i. "grunge" mrzlico. Mudhoney so utirali pot in bili malodane prototip vseh poznejših seattleških bendov, čeprav jih žarometi plenilske glasbene industrije niso nikoli prav krepko obsijali. Oni so sejali, drugi so želi, kar je po svoje žalostno, po drugi strani pa krepčilno, saj so še vedno med zelo živimi in v vseh teh dvajsetih letih niso onečastili svojega imena.
Vendar se dokaj zapletena zgodba o fenomenu Mudhoney ne prične konec osemdesetih, temveč že mnogo prej, ko sta Mark Arm in Steve Turner začela migati v raznih lokalnih bendih kratkega diha. Nato sta osnovala Green River, danes kultno zasedbo, ki se ni zgolj temeljiteje lotila brnečega rocka, ampak je med kolaboranti premogla tudi kasnejše tvorce Mother Love Bone in Pearl Jam. Po dokončnem rečnem potopu leta '88 sta Steve in Mark rekrutirala Dana Petersa ter Matta Lukina (ta se je prej motal v Melvins, še enem izredno pomembnem vzgledu za Seattle), da bi zagrešila še bolj strupeno varianto sakramenskega šundra, poimenovano Mudhoney. Načarali so idealen skupek garaže, heavy metala, glama in punka, nekje na relaciji Stooges-Aerosmith-Black Flag, in že s prvim singlom Touch Me I'm Sick spesnili epohalno himno, z uvodnim EP-jem Superfuzz Bigmuff pa ultimativen zvočni dokument, ki še zmeraj kotira v sam vrh te glasbene paradigme. V začetku devetdesetih so sledili vzorcu, ko so pretežno vsi opaznejši seattleški bendi izkoristili priložnost in uhajali k velikim založbam, presedlali so k gigantu Reprise Records/Warner Bros. A Mudhoney so pri tem ostali trmasto neprilagodljivi, zato pri Reprise ob njihovem robustnem, trdovratnem, umazanem, občasno namerno frfrastem rock'n'rollu niso ravno predli od ugodja, nič bolj ob hribovskih modnih kreacijah, ki so bile obvezna oprema "grandža". V novem tisočletju se je skupina povrnila k izvorni Sub Pop, koder je lani objavila naostreno, osmo studijsko ploščo The Lucky Ones, s katero bodo kmalu osrečevali tudi nase ušesne kanale.
Še dveh pomembnih značilnosti ne gre zanemariti glede Mudhoney. Kvartet tako rekoč nepretrgoma vztraja v prvotni obliki, če izvzamemo Guya Madissona, ki je leta 2001 dostojno nadomestil resigniranega Lukina. In že dolgo se zasedbe (z zavidljivim koncertnim stažem) drži renome skorajda nepremagljive sile v živo, saj jo pojmujejo kot "tour de force" rockovskih nastopov.
Za analitike pa mimogrede še tole: Arm in Turner sta pred leti skupaj spravila garažnoblueserski superprojekt The Monkeywrench, kjer se poleg njiju gnetejo (eks)člani skupin Poison 13, Gas Huffer ter Lubricated Goat.
http://www.myspace.com/mudhoney

THE FRICTIONS
Rojaško megaskupino The Frictions sestavljajo Chris Eckman (The Walkabouts, Chris & Carla, The Strange, Dirtmusic), Luka Šalehar (Kamerad Krivatoff, Silence, Niowt), Tomi Popit (Hic Et Nunc) in Bernard Kogovšek (Hic Et Nunc), ustanovitev se je zgodila v letu 2006. Čeprav imajo člani skupine zajetne koncertne izkušnje, so se v prvih dveh letih delovanja posvečali predvsem iskanju ter oblikovanju svojega glasbenega obraza, medtem ko so se na odrih mudili redkeje. The Frictions kažejo izpovedno, lirično rockovsko lice v duhu Television, Crazy Horse in zgodnjih Dream Syndicate.
http://www.myspace.com/chriseckmanmusic

DICKY B. HARDY
Inventarji domačega "garažarstva" so po večletni hibernaciji zopet prebujeni. Nedavno so namreč doživeli reanimacijo s pevcem Brunom Subiottom (Borghesia, The Spoons, Matchless Gift, Hic Et Nunc), ki bo nasledil nehvaležno vlogo originalnega, gizdavega Nikota. Dicksoni so od 1995 do 2001 krojili in občutno zaznamovali avtohtoni "unterrock". Navrgli so tri odmevne albume (Why Aren't You Screamin', I Whistle You Dance, You Can't Go Halfway And Get In!), s koncerti obredli Ameriko in obdelali Evropo, doma pa poželi kar nekaj glasbenih priznanj. Sveža zasedba bo septembra v studiu tempirala 14 novih zvočnih projektilov.