Blogerji vztrajajo kljub družabnim omrežjem

Slovenski blogerji se ne povezujejo in ne vodijo skupnih projektov, ampak nagovarjajo vsak svoje nišno občinstvo

Objavljeno
11. julij 2014 13.56
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Pred osmimi leti je tedanji Mobitel v Ljubljani gostil znanega ameriškega internetnega preroka Howarda Rheingolda. Izdali so njegovo knjigo Ne-vidne množice in na predavanju je spregovoril o neizmernih potencialih spletnih dnevnikov – blogov. Blogomanija je dosegla vrhunec, ki mu je kmalu sledil enako dramatičen zaton.

Na prelomu tisočletja so veljali blogi za »novo veliko reč« na področju medijev, marketinga in celo politične teorije. Rheingold je govoril o korejskem spletnem časopisu Ohmynews, kjer so »državljanski novinarji« leta 2002 odločili predsedniške volitve v Južni Koreji. Ameriški blogerji so istega leta zaradi rasističnih izjav zrušili republikanskega senatorja Trenta Lotta, dve leti pozneje so končali kariero znanega ameriškega televizijskega voditelja Dana Ratherja, ker se je v osrednji novičarski oddaji opekel s ponarejenimi dokumenti o vojaški preteklosti tedanjega ameriškega predsednika Busha.

Vendar so bili tudi blogi le ena izmed številnih prehodnih družabnih tehnologij, ki jih je v zanimivi knjigi o prvih dveh tisočletjih družabnih omrežij (Writing on the Wall: Social Media – The First 2000 Years) lani opisal britanski publicist in urednik Economista Tom Standage. Bloge so začela izrinjati zgodnja družabna omrežja – podobno kot so prej preproste dnevniške platforme nadomestile spletne strani. Prepoznavni pisci niso revolucionirali medijske panoge, ampak so začeli ustanavljati nova medijska podjetja ali pisati za uveljavljene medijske znamke. Manj zagreti blogerji pa so ugotovili, da potrebo po elektronskem razkazovanju bolje izpolnita facebook in twitter.

Zelo podoben trend je v začetku dvatisočih zajel tudi Slovenijo. Mediji so poskusili z blogerskimi platformami pridobiti spletne bralce. Politiki so se mučili blogati v predvolilnih kampanjah, v kampanje so jih vključevali oglaševalci in nekaj časa je izhajala celo tiskana Blogorola z izborom slovenske »blogosfere«, dokler niso tudi pri nas prevladala družabna omrežja in blogi niso več pritegnili medijske ali strokovne pozornosti. A to ne pomeni, da so blogi izginili. Številne spletne strani so organizirane po načelu blogov: razvrščene so kronološko, spodbujajo komentiranje in uporabljajo standardizirane oblikovne predloge. Novinarji v prispevkih pogosto uporabljajo blogerski slog: rabo prve osebe, komunikacijo z občinstvom in izrazito poudarjanje avtorskega pogleda. Zato blogi morda niso izginili, ampak so postali tako »normalen« del spletnega medijskega ekosistema, da ga skoraj ne opazimo več.

Blogi niso izumrli

S tem delom medijske krajine so se v letošnjem letu ukvarjali v agenciji Taktik, kjer so izvajali slovenski del mednarodne raziskave o blogerjih Blogbarometer 2014. Ugotovili so, da je slovenska blogosfera še vedno precej živahna, ampak v primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi državami ni prerasla v zrelejšo medijsko dejavnost.

Avtorji raziskave so zapisali, da so najbolj neizrabljeni komercialni potenciali bloganja, saj s pisanjem služi samo petina blogerjev (v raziskavi so blogerje spraševali po denarnem zaslužku, pri čemer niso zajeli daril, promocij ali uporabe preizkusnih izdelkov). Prav tako so ugotovili, da avtorji blogov niso zanimivi za medije, proizvajalce, oglaševalce in ponudnike storitev, saj so podjetja nagovorila le slabo polovico vprašanih blogerjev (v drugih državah je ta delež skoraj 80-odstoten).

Avtorja dveh najbolj obiskanih blogov Jure Ipavec (Uporabna stran ) in Roni Kordiš (Had) sta potrdila, da v Sloveniji tudi z več kot 75.000 mesečnimi obiskovalci ni mogoče zaslužiti dovolj niti za spodobno večerjo. Med glavnimi razlogi navajata uničenje spletnega oglaševalskega trga, kjer zaradi konservativnosti oglaševalcev ter prevlade nekaterih velikih domačih in tujih medijskih podjetij (Pro Plus, Telekom Slovenije, Google, Facebook …) ni mogoče postaviti blogerskega poslovnega modela. Zato morajo blogerji poiskati drugačne motive za ustvarjanje.

Kakšni so ti motivi? Blogerski sogovorniki in sogovornice so povedali, da jih njihova področja predvsem zanimajo in bi jih spremljali v vsakem primeru. Zelo pomembna je spodbuda bralcev, blogi so jim precej pomagali tudi pri gradnji osebne »avtorske znamke« in prepoznavnosti, kar lahko občutno olajša pridobivanje naročil ali projektov. Redno vzdrževan blog je pomemben del strokovnega spletnega nastopa in zelo dobra referenca pri iskanju službe, štipendije ali projektov – še zlasti v tujini. Manj zgovorni pa so bili pri odgovorih, ali v zameno za bloganje prejemajo kake nagrade, preizkusne ali sponzorske izdelke. Povedali so le, da je takšnega sodelovanja »manj kot nekoč«.

Premalo povezovanja

Zakaj avtorji še vedno vztrajajo pri »stari tehnologiji« in se niso preselili na družabna omrežja? Sogovorniki so povedali, da sicer uporabljajo tudi druge spletne platforme, a imajo blogi kar nekaj prednosti.

Upravljanje bloga na lastnem strežniku ustreza Anžetu Frantarju, ki na blogu Ulični stil spremlja ulične modne smernice. Pojasnil je, da ima tako precej več nadzora nad vsebino, kot če bi objavljal na družabnih omrežjih, kar je zlasti pomembno pri omejevanju neprimernih komentarjev in sovražnega govora. Tudi drugi blogerji so se strinjali, da ponuja lastna platforma veliko več svobode. Besedila so lahko daljša in bolje razdelana, oblikovanje izvirnejše, statistika obiska bolj zanesljiva in objave ne izginejo z osebnega zidu, ker so tako odločili algoritmi družabnega omrežja. Hkrati so blogi še vedno najbolj prijazni do googlovih iskalnih robotkov in močno vplivajo na uvrstitev iskalnega zadetka.

Sogovorniki so se strinjali z ugotovitvijo Blogbarometra, da v Sloveniji zaostajamo pri razvoju novih založniških in oglaševalskih modelov. Pogrešali so več pobude ponudnikov in oglaševalcev, ki kljub »digitalnim strategijam« niso najbolj spretni uporabniki spletnih skupnosti. Dodali pa so, da bi bilo morda drugače, če bi se znali blogerji povezati in skupaj pridobiti večje občinstvo, kar je uspelo številnim avtorjem v tujini, saj so iz takšnih skupin zrasla nekatera vidna novomedijska podjetja (Slashdot, Techcrunch …). Vendar se to pri nas ni zgodilo. Delno zaradi omejenosti trga, a tudi zato, ker Slovenci očitno raje obdelujejo vsak svoj elektronski vrtiček, je bil kritičen Kordiš.

Takšno »kmetovanje« bo imelo posledice tudi za prihodnji razvoj internetnih medijev. Razpršeni nišni blogi lahko prinesejo nekaj prepoznavnosti posamičnim avtorjem, ne bodo pa mogli postati alternativa tradicionalnim medijem ali vse bolj zaprtim in nadzorovanim družabnim omrežjem, ki se odmikajo od odprtih in pluralističnih idealov nekdanje blogosfere. Kljub drugačnim napovedim tehnoloških optimistov, ki tudi na družabna omrežja preslikavajo enaka pričakovanja, kot jih je na ljubljanskem predavanju širil Howard Rheingold.