Tiskane izdaje
Lani poleti je bil kitajski oneplus one najbolj vroč telefon na trgu. Vsi tehnološki zanesenjaki so si ga želeli, kupiti pa ga je bilo skoraj nemogoče. Zaželen ni bil toliko zaradi tehnološke naprednosti, čeprav je vsaj po specifikacijah povsem na ravni takratnih najboljših modelov drugih znamk, ampak predvsem zaradi cene. Naprodaj je bil za približno pol manj denarja kot tehnološko primerljivi izdelki uveljavljenih znamk.
Tako sem se tudi sam dokopal do vabila za nakup in naročil svoj primerek (črnega s 64 GB prostora za podatke). Ker takrat Oneplus še ni pošiljal svojih naprav v Slovenijo, kar se je vmes spremenilo, sem za pomoč prosil znanca v tujini, lahko pa bi uporabil tudi kakšno od storitev za prepošiljanje blaga iz Nemčije ali Velike Britanije. Sredi avgusta je bila tako kitajska enica pri meni in kmalu sem jo začel uporabljati kot svoj primarni telefon. Po nekaj mesecih se je preselila na mesto drugega telefona in zdaj je mimo že skoraj eno leto mojega lastništva in uporabe tega izdelka, tako da lahko zapišem nekaj resnih vtisov. Navsezadnje sem v tem času oddelal nekatere novinarsko intenzivne dogodke (sejma IFA in MWC, avtomobilski salon, konferenca IDF, različne predstavitve izdelkov in okrogle mize), kjer je bil prav ta telefon eno mojih glavnih orodij.
Kakovostna izdelava
Že v prvem opisu sem pohvalil izdelavo ohišja in tudi po več mesecih se je izkazalo, da tu telefonu nimam česa očitati. Pridobil je nekaj manjših prask, ki pa so komajda vidne in zaznavne. Prednje steklo se dobro drži, zadnja hrapava stran pa še bolje. Tudi reža za kartico sim, ki sem jo kar precejkrat izvlekel in vstavil nazaj, se še vedno lepo prilega. Oneplus one zagotovo ni najlepši telefon, je pa po skoraj enem letu videti enako dobro in ne kaže resnih znakov obrabe. Ves čas mi je bila tudi všeč hrapava zadnja stran, ki mi je omogočala, da sem telefon preprosto naslonil na dlan in ga sploh ni bilo treba držati. Je namreč ravno na meji velikostne sprejemljivosti.
Lastnosti, ki jih najbolj cenim kot dolgotrajni uporabnik tega telefona, so jasnost in svetilnost zaslona, hitrost delovanja in fantastična različica androida cyanogen. Nikoli nisem zaznal kakršnega koli ustavljanja, kar je verjetno tako zaradi zmogljive strojne opreme kot neobremenjujočega cyanogena. Z Oneplusevim androidom oxygen os se nisem igral, ker mi je preprosto cyanogen preveč všeč in se mi zdi ena glavnih prednosti tega telefona. Brez njega to pač ni to. Malo manj me navdušuje trajanje baterije. To že od začetka ni bilo blesteče, saj mi nikoli ni uspelo izvleči dveh celih dni resne uporabe, s čimer so se hvalili nekateri drugi preizkuševalci, zdaj pa je kvečjemu še malo slabše. Odstotki me resda skoraj nikoli ne preganjajo in tudi med najbolj obremenjenimi sejemskimi dnevi, ko sem nanj delal zapiske, z njim preverjal in pošiljal e-pošto, fotografiral, tvital, preverjal novice in počel še marsikaj, telefona ni bilo treba polniti z zunanjo baterijo.
Skratka, zdržati od jutra do ponovnega odhoda v posteljo ni problem, kaj več pa je pogosto iluzija. Vmes je telefon za nekaj časa razvil (verjetno) programsko napako, ki je tudi v letalskem načinu izpraznila baterijo približno za petino. Še pred nadgradnjo na liziko je hrošč sam od sebe, tako kot se je pojavil, tudi izginil. Vendar tudi po nadgradnji med nedelovanjem izgublja nekoliko preveč energije. Ne več toliko, a vseeno več, kot bi bilo treba in kot je je lani jeseni. Morda tudi zato, ker sem vmes vključil šifriranje podatkov. Polnjenje s priloženim polnilcem je izjemno hitro, kar še zmanjša zadrege glede baterije. S samim delovanjem telefona sicer doslej nisem imel težav. Tudi ponovni zagon je bil zelo zelo redko potreben.
Fotoaparat ne dohaja drugih lastnosti telefona
Nadgradnja na android 5.0 (pravzaprav 5.0.2) je prinesla nekaj dobrodošlih novosti, kot so obvestila na zaklenjenem zaslonu, ošvrk v slogu windows phona, samodejno odklepanje telefona glede na prednastavljene lokacije (doma in v službi), boljšo aplikacijo za e-pošto, novo androidno tipkovnico in še nekatere malenkosti. Že od prej pa je cyanogen ponujal bonbončke, kot je prilagajanje izgleda, napredne nastavitve zasebnosti, naključno razpostavitev številk za kodo pin (za odklepanje telefona) in še marsikaj.
Tudi določene aplikacije v njem, kot sta galerija in fotoaparat, so dobro zamišljene in izvedene, jih pa niso vmes tako rekoč nič nadgradili in osvežili. Liziko sem tudi precej dolgo čakal, večina lanskih vrhunskih androidnih modelov (LG g3, samsung galaxy s5 in note 4, htc one m8 ...) je medtem že dobila nadgradnjo. Poleg tega je negotovo, ali bodo v podjetju Cyanogen sistem za oneplus one še razvijali, saj so po dolgotrajnih nesporazumih v Oneplusu partnerstvo dokončno razdrli. Tako bo tudi oneplus two imel omenjeni lastni oxygen os.
Največje razočaranje pri prvem oneplusu je fotoaparat. Po daljši uporabi je to še bolj očitno. Saj ni zares slab, toda nekako ne spada v celoten komplet. Ob zmogljivem procesorju in veliki količini pomnilnika, kakovostnem zaslonu in vsem drugem je nepričakovana in nepotrebna šibka točka. Rešujejo ga uporabna aplikacija, zajemanje v surove datoteke (raw) in način clear image, ki z združevanjem več posnetkov v enega bistveno zgladi sicer precej zrnato fotografijo. Prav ta šum, pomanjkanje detajlov, povprečne fotografije v slabi svetlobi in tendenca k preosvetljenosti posnetkov so tisto, zaradi česar po fotoaparatu oneplusa posegam samo takrat, ko vem, da fotografije ne bodo šle v osebni oziroma družinski album, ampak jih bom uporabil le za priobčitev trenutka na družabnih omrežjih. Za resnejše zajemanje spominov imam po navadi v žepu še kaj bolj naprednega.
Še bolj to velja za video, ki je lahko sicer povsem lep, če je kader bolj ali manj statičen, toda odpravljanje tresenja algoritmom v oneplusu ne gre od rok, dodatna težava pa je zajemanje zvoka, ki je predvsem na koncertih porazno. One je odlična mini tablica in delovni pripomoček, tudi spodoben večpredstavnostni predvajalnik − mono zvočnika resda nista posebej izstopajoča, sta pa dovolj glasna in pametno postavljena spodaj namesto zadaj −, nikakor pa ni dober fotoaparat in videosnemalnik. Tudi zato, ker je v teh dveh vlogah počasen. Že zagon aplikacije ni najhitrejši, še bolj pa frustrira odzivni čas od pritiska na (zaslonski) sprožilec do dejanskega zajema fotografije. Vmes se motiv zlahka že premakne oziroma ga sploh ni več. In tudi procesiranje načinov clear image ali hdr traja absolutno predolgo. Tu se pozna razlika med uveljavljenimi proizvajalci in telefonskimi startupi.
Soliden prvi poskus, nadaljevanje bo težko
Vse bolj pri kitajskem pretendentu pogrešam tudi podporo za omrežja lte v frekvenčnem pasu 800 MHz. One namreč podpira 4g samo na 1800 in 2600 MHz, večina podeželjskega signala pri vseh treh slovenskih operaterjih z LTE, pa je na 800 megahercih. Tako sem pogosto na slabem signalu 3g ali celo na za prenos podatkov neuporabni tehnologiji edge. Pri novem modelu bi rad videl tudi čitalec prstnih odtisov, saj je to daleč najbolj eleganten in tudi varen način za odklepanje telefona. Zato pa dvojni trepljaj po zaslonu za njegovo zbujanje in izklapljanje deluje odlično. In ves čas uporabe sem bil vesel dejstva, da je one predstavnik izumirajoče sorte telefonov s tipkami pod zaslonom. Risanje po zaklenjem zaslonu za hitro vključitev nekaterih funkcij (v denimo vključi svetilko) pa je približno enako pogosto prišlo prav kot me je nerviralo, saj se nekje v žepu ali nahrbtniku svetilka sama vključila ali pa je telefon začel (glasno!) predvajati glasbo.
Lani je bil oneplus one vsekakor dober nakup in izkazalo se je, da kitajsko podjetje ne prodaja na hitro sestavljene šare, ampak kakovosten izdelek, ki je dobro preživel prvo leto v rokah zahtevnega uporabnika. Zato je nakup rabljenega tovrstnega telefona smiseln, novega za 330 evrov (toliko še vedno stane skupaj s poštnino) pa verjetno tik pred izidom naslednika (oneplus two bodo predstavili 27. julija) malo manj. Res za tak denar še vedno ponuja veliko, a vmes je bilo predstavljenih nekaj drugih, cenovno in tudi drugače atraktivnih izdelkov (alcatel idol 3, huawei ascend mate 7, asus zenfone 2), nekateri takrat še dragi modeli (recimo LG g3) pa so že bistveno bolj poceni, še posebej v operaterskih akcijah.
Sem vznemirjen zaradi dvojke? Po pravici povedano, niti ne. Ker na njej ne bo več cyanogena, odpade glavna razlikovalna prednost oneplusa, in če bo dražja od enice, tudi cenovna razlika v primerjavi z bolj uveljavljenimi znamkami (LG, Huawei, Lenovo/Motorola) ne bo več tako zelo velika. Poleg tega so na preži ostali cenejši ponudniki (Alcatel, Asus, ...), katerih izdelke bi se izplačalo preveriti v praksi. Oneplus one je bil zanimiv izdelek v pravem trenutku, podjetje pa ima potencial. Žal je z nekaj nepremišljenimi potezami znižalo atraktivnost svojih naprav in odbilo potencialne kupce, še vedno pa se mora za večji preboj dogovoriti z operaterji in vzpostaviti resno servisno mrežo. Do takrat ti telefoni ostajajo nišni, primerni za zanesenjake, ki pa bodo z njimi verjetno več kot zadovoljni.
