Tiskane izdaje
Prvo, kar je treba vedeti o internetu stvari, je dejstvo, da ne gre za stvari, naprave na internetu, ampak so si ta termin za svoje namene izbrali veliki igralci. Tisti, ki bi radi zavzeli tudi to področje. Tako na začetku eseja The epic struggle of the internet of things (Epski boj interneta stvari) zapiše Bruce Sterling. Veliki ponudniki, od tistih, ki danes obvladujejo glavne platforme (Apple, Facebook, Google, Microsoft ...), do vodilnih proizvajalcev zabavne in hišne elektronike (znova Apple, LG, Samsung, Sony ...), se intenzivno in množično selijo na to področje. Ne samo zato, ker drugod prodaja ne raste več in potrebujejo nove vire prihodkov, da bi njihovi neusmiljeni delničarji in analitiki na Wall Streetu ostali zadovoljni.
Glavna motivacija so podatki, ki jih tovrstne, povezane in »pametne« naprave zbirajo in njihovim upravljavcem omogočajo vpogled v vsakdanje življenje, navade in vedenje milijonov ljudi po vsem svetu. Pa tudi zapiranje uporabnikov v svoje sisteme. Kjer naprave v resnici delujejo tako, kot je po volji ponudnikom, ne tako, kot si morda želijo uporabniki. Ti bodo, tako Sterling, imeli nad njimi vse manj nadzora in bodo lahko počeli le to, kar jim bodo ponudniki omogočili. Kakršnokoli prilagajanje programske opreme, popravljanje strojne opreme in podobni posegi ne bodo možni. Vendar to, če rahlo zanemarimo vidika zasebnosti in svobodne izbire, niti nista največji težavi. Internet stvari ima pred razcvetom še veliko povsem praktičnih izzivov.
Ni enotnih standardov
Prva ovira je zapleteno povezovanje teh naprav in njihovo delovanje z obstoječim domačim omrežjem. Za internet stvari še ni enotnega standarda, in čeprav nekateri proizvajalci javno razglašajo, kako si prizadevajo za sprejetje odprtih in enotnih rešitev, pravega napredka industrija še ni dosegla. Tako se večinoma še vedno naprave enega proizvajalca ne znajo povezovati in »pogovarjati« z izdelki drugega. Naslednja ovira ja prilagojenost naših stanovanj. Nimamo povsod pod ometom razvejenih cevi za kable in brezžični signal morda ne seže v vsak kotiček. Prilagoditve pa zahtevajo zidarske in druge posege, ki pogosto niso niti smiselni niti upravičeni.
Predrago?
Še ena ovira je cena. Večina sogovornikov, ki smo jim opisovali, kaj proizvajalci predstavljajo na sejmih, je takoj poudarila, da bi si kupili kakšno napravico za upravljanje ali merjenje tega ali onega, če bi stala sto, morda dvesto evrov. Takoj ko cene zaidejo v nekajkratnik teh zneskov, pa se navdušenje konča. In nenazadnje, še preden pridemo do dejanske uporabnosti in smiselnosti, je vprašljiva varnost teh »stvari«. Pri ponudniku varnostnih rešitev Kaspersky lab so med zadnjim preizkušanjem ugotovili, da kavni avtomat zaradi pošiljanja nešifriranih informacij lahko razkrije geslo brezžičnega omrežja. Poleg tega se je napadalcem uspelo povezati na kamero za nadzor dojenčkov in z nje pridobivati sliko, zvok in gesla. Nedavno je odmeval tudi primer vdora v avto, pri čemer sta napadalca lahko celo izključila zavore. Tovrstnih razkritij je vse več in pogosto dodatne funkcionalnosti, ki jih prinaša povezljivost v internet, ne odtehtajo zmanjšane varnosti.
Dan Harvie, Samsung
Med proizvajalci zabavne elektronike, ki najbolj intenzivno širijo svojo ponudbo z internetnimi »stvarmi«, je Samsung. Na letošnjem sejmu IFA je opremljanju pametnega doma posvetil skoraj celotno predstavitev. O izzivih tovrstnih hišnih rešitev smo se pogovarjali z evropskim šefom področja Danielom Harviejem.
Kje pričakujete največje težave pri uvajanju interneta stvari? Slišala sva izjavo, da se uporabniki večsobnih, za namestitev dokaj zapletenih zvočnikov že desetletje sprašujejo: »Zakaj bi zapravljal svoj denar za nakup vseh teh problemov?« Kmalu bomo v domača omrežja in na internet priključevali še vse kaj drugega kot samo zvočnike. Bomo s tem kupovali tudi vse predstavljive in nepredstavljive težave in ovire?
Mislim, da ne. Poudarjamo prav to, da bi se morale biti naprave sposobne pogovarjati med seboj in povezovati popolnoma gladko, brez ovir. Če pogledate naše naprave, potem lahko vidite, da je v ozadju želja ponuditi najbolj enostaven in odprt način vzpostavljanja pametnega doma. Novi začetni komplet, ki smo ga predstavili na Ifi, ponuja nastavitev vsega skupaj v treh preprostih korakih.
Take obljube poslušamo že dolgo. Pred 15 leti smo si ob prvem obisku Microsofta v Redmondu že lahko ogledali »pametni dom«, v ozadju je bil superračunalnik, pa vendar je rešitev delovala zgolj v zelo specifičnih okoliščinah. Le če prilagodimo svoj način življenja takemu domu, bomo od njega imeli koristi. Nam se sistem ni znal prilagoditi.
(smeh) Na predstavitvi smo poudarili, da morajo biti naprave in storitve iz nabora interneta stvari razvite z mislijo na uporabnika, prilagojene njemu. In mislim, da takrat še ni bilo pametnega telefona kot nekakšnega središča, ki vse skupaj povezuje in združuje. Zdaj se prek njega zlahka povezujejo hladilnik, pralni stroj, robotski sesalnik, pečica in druge naprave. In ne gre zgolj za povezovanje, ampak tudi za preprosto uporabo, krmiljenje na daljavo in navsezadnje ogled in interpretacijo podatkov. Predvsem pa se naprave učijo in znajo na podlagi opažanj in vaših navad s pomočjo algoritmov ravnati tako, da so vam v pomoč. Da vam ob pravem času ponudijo, vključijo prave stvari. To bi moralo biti nasprotje tega, na kar ste opozorili, namreč, da smo se včasih morali uporabniki prilagajati tehnologiji.
Kje vidite dodano vrednost? Večina teh naprav, ki jih poskušate povezati, omrežiti, vanje vgraditi pamet in jih upravljati na daleč, je v resnici na dosegu rok ali nekaj korakov stran. Vključiti kavni avtomat ali zagnati pralni stroj ni posebej težko s tipkami na njem. Pogosto celo lažje in hitreje kot prek aplikacije. In, nenazadnje, da bi popili kavo iz tega avtomata, moramo biti ob njem, nič nam ne pomaga, da ga vključimo na daljavo, iz službe. Enako je s pralnim strojem. Perilo moramo naložiti vanj in ga, ko je oprano, odnesti nekam drugam ali vsaj preložiti v drug stroj, da se posuši. Kaj torej pridobimo z vso to povezljivostjo in pametjo?
Ravno v tem, da mi zaradi povezljivosti ni treba biti v bližini vseh teh naprav, a jih vseeno lahko upravljam, je dodana vrednost, to me lahko osvobaja. Lahko sem v pisarni, ko me pokliče mama in se napove na obisk, in takoj vključim robotski sesalnik. Že res, da moram biti blizu kavnega avtomata, toda ta avtomat v nasprotju z »neumnim« ve, da ravno vstajam, in začne pripravljati kavo, da jo lahko takoj, ko pridem v kuhinjo ali jedilnico, že spijem. Glede na moje spalne vzorce se tudi samodejno dovolj zgodaj vključi gretje v kopalnici.
Za merjenje spanca se zdi, kot da je novo štetje korakov. Tudi zapestnice so bile na prvi pogled videti koristne in na papirju je vse logično. Nato pa nekaj dni ali tednov nosiš zapestnico, gledaš številke in se začneš spraševati - kaj pa zdaj? Kaj sem izvedel, ker imam te podatke, in kaj lahko spremenim? Te naprave mi večinoma povedo to, kar že vemo. Razlogov za premalo spanja pa ne more spremeniti nobena aplikacija, saj nima vpliva na službo, družinsko in družabno življenje ...
Ne glede na razloge za pomanjkanje spanca je to področje velika priložnost. Če lahko ljudem s tipali, vgrajenimi v določene naprave, in pametjo, ki podatke s teh tipal obdela, pomagamo, da spijo bolje ali celo dlje, je to odlično. Seveda pa kupci ne povedo, da si želijo majhne brezstične blazinice, ki počiva pod vzglavnikom, in podobno. Radi bi nekaj, kar bi jim izboljšalo spanec. Naša naloga je, da razvijemo naprave in programsko opremo, ki to omogoči. Tovrstne naprave lahko povedo marsikaj, česar o sebi ne vem. Zaradi česar bom morda spremenil kakšno navado, se odvadil kakšne razvade. Skozi napredek tehnologije opažamo, da je navade in obnašanje veliko lažje spremeniti, če inovacije ljudem zares pomagajo, če jim olajšajo vsakdanja opravila. Kot so jim jih pametni telefoni. Ko ponudimo take tehnologije, so spremembe izjemno hitre.
Večino izzivov, ki ste jih pokazali na predstavitvi, bi na twitterju označili kot #ProblemiRazvitegaSveta. Merite na premožne, tehnološko ozaveščene kupce. Toda izkušnje kažejo, da stvari lahko razglasimo za revolucionarne šele takrat, ko jih vsi uporabljamo, ko so tako vsakdanje, da imajo do njih dostop vsi.
Želimo, da naše inovacije in naprave ustrezajo kar najširši publiki. In prepričani smo, da ponujamo rešitve na povsem realne probleme. Prejšnji teden sem na stopnicah našel več nogavic, ki bi morale biti v pralnem stroju, a so med prenašanjem do tja padle na tla. S strojem z dodatnimi vratci smo rešili problem naknadnega vstavljanja takih »pozabljenih« kosov oblačil v stroj, ki je že začel prati. Zavedamo pa se, da nas težji del naloge - prepričati kupce, naj zanj odštejejo več evrov kot za stroj brez te funkcionalnosti - še čaka.
Leta 1993 je bila v reviji New Yorker objavljena slavna karikatura Petra Steinerja »na internetu nihče ne ve, da si v resnici pes«. Zdaj kroži duhovita različica »na internetu nihče ne ve, da si pravzaprav hladilnik«. Kako bova čez pet let vedela, da niste hladilnik?
Odlično vprašanje, čeprav nisem prepričan, da imam odgovor nanj. Mislim, da bom vsekakor vedno precej drugačen od svojega hladilnika, se bo pa ta zagotovo navzel nekaterih mojih navad. Hladilniki bodo postali bolj »človeški«. (smeh)
