Tiskane izdaje
Tajvansko podjetje HTC še naprej živi v iluziji, da smo še vedno nekje v letih 2009 ali 2010, ko je izdelovalo najbolj priljubljene in tudi tehnološko izpopolnjene pametne telefone (hd2, nexus one, desire). Vendar se pet let kasneje s tehnologijo le še težko kosa z Applom, LG-jem ali Samsungom, pa tudi s kitajskimi proizvajalci, svoje telefone pa prodaja po enaki ceni, kar ni formula za uspeh.
Proizvajalec kar sam priznava, da je pri letošnjem ključnem telefonu one m9 ohranili glavne elemente lanskega m8 in popravil najbolj pogosto omenjane pomanjkljivosti. Na žalost v tako konkurenčnem okolju, kot je v zadnjem času trg pametnih telefonov, večinoma ni priložnosti za tovrstne popravne izpite. Najmanj vsako leto je treba pokazati nekaj novega in poskušati biti korak pred drugimi.
Oblika ni več sveža
Že na predstavitvi v Barceloni smo se novinarji med seboj pogovarjali, da bi bilo primerneje, če bi HTC novinca po zgledu Appla poimenoval one m8s (kasneje so dejansko predstavili telefon s takim nazivom, ki ne sodi v višji razred). Na pogled in tudi po funkcionalnosti je namreč m9 le nadgradnja osmice. Ta nas ni prepričala in zgodba se letos nadaljuje. Komur je oblika že od prej všeč, bo verjetno navdušen nad tem, da jo je HTC obdržal. Osebno mi ni bila, zato sem nekoliko razočaran, da oblikovalci niso po dveh letih poskusili nečesa vsaj malo drugačnega, ampak so celo obe prejšnji iteraciji iste oblikovalske smeri združili v nekakšnega mutanta. Telefon s sprednje strani izgleda kot predlanski one m7, z zadnje pa kot lanski one m8. Vmes je neposrečena stopnica (sprednji del je optično vstavljen v zadnjega), ki je še potencirana z menjavo barvnega odtenka. Tipke ob strani pa delujejo kot iz nekega povsem tretjega filma. Okusi so različni in tudi one m9 zagotovo ima svoje pristaše, toda nekateri konkurenti (Samsung z galaxyjem s6 edge, Huawei s p8) so letos uspeli izdelati lepše in na pogled bolj sveže telefone.
Korak naprej pri fotoaparatu, toda premajhen
Treba pa je priznati, da je one m9 izdelan vrhunsko in da so snovalci odpravili večino lanskih ergonomskih težav. HTC vztraja pri stereo zvočnikih na sprednji strani telefona. Za ogled video in igranje iger je to odlično, saj sta to še vedno najboljša telefonska zvočnika - imata največji frekvenčni razpon in tudi najvišjo glasnost. Po drugi strani pa telefon bistveno, po mojem mnenju preveč podaljšata. Zaslon ima še naprej diagonalo 12,7 cm (pet palcev), telefon pa je velik (dolg), kot bi bila diagonala za pol ali cel cm večja. Raje bi imel več zaslona (ali manjši telefon) in nekoliko slabše zvočnike.
Lastnost, ki smo jo - skupaj z uporabniki - pri obeh predhodnikih najbolj kritizirali, je bila fotoaparat. Ideja je bila morda celo pravilna, saj so inženirji poskušali z manj točkami na fotografskem tipalu zajeti več svetlobe. Toda rezultati niso bili taki, kot so snovalci verjetno upali. Razločljivosti je ob le štirih milijonih točk hitro zmanjkalo, v fotografijah pa je bilo, morda zaradi nedovršenih algoritmov, vse preveč digitalnega šuma. Tudi lanski poskus z dvojnim fotoaparatom za (lažno) naknadno določanje izostritve je bil polomija, zato ima novi one klasičen telefonski fotoaparat z 20 milijoni točk.
Ta je v skoraj vseh pogledih korak naprej in ni več razlog za nenakup, toda napredovala je tudi konkurenca, predvsem korejska. Fotografije so nekje na ravni boljših telefonov lanske kolekcije, samsung galaxy s6 ali LG g4 pa zajameta bistveno več podrobnosti, imata večji dinamični razpon, mnogo hitrejše obdelovanje v načinu visokega dinamičnega razpona (hdr) in predvsem blestita v slabi svetlobi, kjer je one m9 zgolj soliden. Tik pred koncem našega preizkušanja je HTC z nadgradnjo aplikacije za fotografiranje dodal še možnost zajemanja surovih posnetkov (raw), ki pa so jo izvedli nekoliko nerodno, prek dodatnega fotografskega načina (namesto preproste možnost hkratnega zajema datoteke dng). Surove datoteke pa je treba nato ročno poiskati in jih prenesti na računalnik ali v oblak. Dvomimo, da se bo mnogo uporabnikom dalo ukvarjati s tem, čeprav je končni rezultat po obdelavi take fotografije podoben ali še boljši kot pri načinu hdr.
Zaostanek na več področjih
Še eno področje, kjer je HTC zaostal za tekmeci, je zaslon. Prvi one je imel pred dvema letoma enega najlepših in najostrejših zaslonov v pametnih telefonih. Lanski je bil zgolj primerljiv s tistim v galaxyju s5 in še nekaterih modelih, letošnji pa za njimi opazno zaostaja. Kontrast in vidni niso vrhunski, razločljivosti je sicer dovolj, toda konkurenca ponuja še več, pri tem pa niti ne trpi trajanje baterije. Drugače povedano, baterija pri one m9 zdrži komaj kaj dlje z enim polnjenjem kot pri galaxyju s6 (v praksi približno dan in pol resne uporabe), kjer mora procesor obdelovati bistveno več točk na zaslonu.
Pri procesorju snapdragon 810 so se vsaj delno uresničili strahovi. Ni se ravno pregreval, toda grel se definitivno je. Pa niti ne toliko med igranjem iger, ampak med vsakdanjimi opravili, kot je brskanje po spletu in še posebej pri ogledu visokorazločljivostnih videov. Telefon je sicer deloval tekoče in hitro, toda nekaj slabe priokusa je ostalo. Podoba HTC-jevega androida je enaka kot že nekaj časa. Všečna, še vedno moderna, ampak morda preveč odmaknjena od Googlovih oblikovalskih smernic. Tudi novičarski zaslon blinkfeed je še vedno prisoten, se ga pa da izključiti, in ima dodane slovenske vsebine. Za zdaj od ene medijske hiše, verjetno pa bo pristopila še kakšna. Predvsem v fotoaparatu ima one m9 kar nekaj zanimivih zmožnosti, medtem ko se pripomoček na glavnem zaslonu, ki na osnovi vaše uporabe telefona ugiba, katere aplikacije naj razporedi na vsakega od treh razdelkov (doma, služba, na poti), uči precej počasi in sem si aplikacije raje razpostavil po svoje.
Lastnost, ki novemu htc-ju one manjka in bi jo po mojem mnenju zdaj moral imeti že vsak telefon višjega razreda, je čitalec prstnih odtisov. Če ne zaradi drugega, za večjo varnost in zasebnost. Tehnologija je postala dostopna, to sta v zadnjem času dokazala Huawei in Samsung. HTC raje poskuša izpuliti čim več podatkov od uporabnikov, namesto da bi jim ponudil dodatek, ki bi bolje zaščitil podatke na telefonu. Drugod ni dosti drugače, toda HTC pri skoraj vsaki svoji aplikaciji poskuša priti do uporabnikovih podatkov. Domači zaslon želi informacijo o lokaciji in uporabnikove osebne podatke, če uporabnik obeh možnosti ne odkljuka, pa telefon skoraj vsak dan vrne to vprašanje med obvestila. Za uporabo tem (prilagajanje izgleda uporabniškega vmesnika) se je treba registrirati, prav tako je uporabniški račun nujen za fotografsko aplikacijo zoe. Le novičarski zaslon blinkfeed je mogoče uporabljati brez prijave.
Dobro, ampak predrago
HTC one m9 je povsem korekten pametni telefon v vrhunsko izdelanem (čeravno oblikovno ne ravno posrečenem) ohišju. Njegov problem ni v tem, da ne bi bil dober. Problem je, da prav v ničemer ne izstopa, da ne prinaša uresničitve nobene nove ideje in da stane enako kot naprednejša iphone 6 in galaxy s6. Verjamemo, da je izdelava ohišja iz enega kosa aluminija draga in da mora HTC postaviti visoko ceno, da se mu matematika z uporabljenimi komponentami in vsemi operativnimi stroški stroški izide. Toda to kupcev ne zanima. In trenutno, dokler ga HTC ne poceni za vsaj sto evrov, res ne vidimo razloga za nakup one m9.
