Tiskane izdaje
Bi lahko majhen, brezkompromisen namizni računalnik koga odvrnil od nakupa prenosnika? Najverjetneje samo peščico, vendar po krivici. Cena v kombinaciji s kakovostnim monitorjem namreč ni dosti višja, namiznik pa je v marsičem bistveno boljši. Preizkusili smo enega od tovrstnih računalnikov iz Intelove družine nuc.
Majhnost je bila po navadi sopomenka za kompromis
Majhni osebni računalniki niso nikakršna novost, toda prehod na procesorje z dodanim grafičnim delom in vsemi krmilniki ter bliskovne diske (ssd) je njihovo snovanje še nekoliko olajšal. Že pred leti smo tovrstne sisteme ljubiteljsko sestavljali z ohišji velikosti micro atx in mini itx, kar pa je računalnik precej podražilo, saj je bilo ustreznih ohišij, matičnih plošč, grafičnih kartic in drugih komponent malo, predvsem pa so bile dražje od tistih standardne velikosti. Proizvajalci so poskušali s tako imenovanimi nettopi, namiznimi različicami izumrlih netbookov, ki so bili prav tako kot prenosni sorodniki strojno podhranjeni in ne dosti cenejši od pravih (velikih) namiznikov.
Prav tako že leta poznamo sisteme, kot je preizkušeni Intelov. To so napol sestavljeni računalniki (angl. bare bone), pri katerih proizvajalec zasnuje ohišje in vanj vgradi nekaj ključnih sestavnih delov - predvsem matično ploščo, včasih pa tudi procesor in še kaj. Intel ponuja več modelov svojih malih računalnikov nuc, mi smo preizkusili d34010wyk. Gre za eno cenejših različic z dvojedrnim procesorjem core i3 s taktom 1,7 GHz, na voljo pa so še zmogljivejše s procesorji core i5. Obstaja tudi različica d34010wykh (razlika je zgolj v črki h na koncu imena), pri njej je ohišje nekoliko višje in je zato vanj mogoče vgraditi dodaten trdi disk običajne prenosniške velikosti (2,5 palca).
Veliko računalnika za razumno ceno
Računalnik na pogled morda ni najbolj domiselno oblikovan, vsekakor pa je za namizni PC majhen in aluminij vseeno daje vtis kakovosti. Kvadratno ohišje je po vsaki od stranic krajše od danes povprečno velikega pametnega telefona (manj kot 12 cm), medtem ko v višino doseže vsega tri centimetre in pol. Kljub temu je računalnik kar dobro založen z izhodi in vhodi. Za priključitev na omrežje je na voljo gigabitni priključek, za sliko izhoda mini hdmi in mini displayport, poleg tega sta spredaj in zadaj po dva vhoda usb 3.0. Spredaj je še zvočniški izhod (običajni 3,5 mm), ob strani pa luknja za varnostno ključavnico vrste kensington.
Intelova škatlica je bolj zanimiva znotraj, kjer je optimizacija prostora zgledna. Razdelka z matično ploščo in procesorjem uporabnik sploh ne vidi, tudi ko ohišje odpre za vstavljanje preostalih komponent. Grafična kartica je integrirana v procesor (intel hd 4400) in omogoča tudi razločljivosti 4K in priključitev dveh monitorjev (ali monitorja in televizorja) naenkrat.
Za disk je pripravljen priključek msata. Zanj so na voljo diski ssd v obliki ploščic s čipi. Mi smo vgradili disk s 480 GB, ki ga je sistem sprejel brez težav. Druga reža poleg tiste za disk je namenjena vgradnji kartice za brezžično omrežje (in bluetooth), ki jo je treba še povezati z anteno, integrirano v ohišje. Poleg tega sta na voljo dve pomnilniški reži, kar omogoča največ 16 GB delovnega pomnilnika, sami pa smo vgradili osem gigabajtov.
Končna cena sistema se je tako ustavila pri približno 640 evrih, od česar polovica odpade na sam nuc, polovica pa na komponente. Z manjšim diskom in zgolj štirimi gigabajti pomnilnika bi bilo mogoče računalnik sestaviti za nekaj manj kot 500 evrov. Nekaj deset evrov pa se da privarčevati z nakupom v kateri od nemških spletnih trgovin.
Ni najhitrejši, a prekaša večino prenosnikov
Prednost takega sistema je, da ga je mogoče postaviti skoraj kamorkoli, saj ne zasede skoraj nič prostora. Tudi na zadnjo stran monitorja se ga da pritrditi. V kombinaciji z brezžično miško in tipkovnico (ali prek ključka v vhodu usb ali prek povezave bluetooth) je tudi kablov zelo malo. Povrhu je precej tih, saj vgrajeni procesor ne potrebuje intenzivnega hlajenja in ventilator je očitno narejen dovolj premišljeno, da se ne vrti z visokimi obrati in tako ne povzroča nadležnega hrupa.
Najhitrejši tak računalnik ni in tudi ne more biti. Procesor je za zahtevnejša opravila, kot je napredno urejanje fotografij ali montiranje videa, nekoliko podhranjen, vendar ne toliko, da bi človek obupaval. Le malce daljše čase obdelave je treba vzeti v zakup, sicer pa vse skupaj teče brez zatikanja. Tudi zato, ker sta pomnilnik in disk dovolj hitra in prepustna. Za grafično zahtevnejše igre pa bi sistem potreboval zmogljivejši grafični procesor.
Medtem ko je za vsakdanjo uporabo konfiguracija vseeno povsem zadostna, in ker se računalnik skorajda skrije nekam ob monitor, je taka kombinacija idealna za delovno mizo, na kateri mora biti prostor še za kaj drugega. Ali za minimaliste, ki nočejo gledati računalnika v velikem ohišju med sistemi vse v enem, pa niso našli ničesar primernega. Pred temi ima mali nuc vsaj eno veliko prednost - v vsakem primeru je v njem hiter disk ssd, medtem ko je v večini računalnikov vse v enem še vedno vgrajen počasen prenosniški trdi disk. In tudi monitor uporabnik pri malem namiznem računalniku izbere po svoji volji.
Tovrstni računalniki nikakor niso in nikoli ne bodo prava izbira za množice. Za nekoga, ki sestavlja nevpadljiv, razmeroma hiter in ne predrag sistem za pisarno ali dnevno sobo in ne bo pogrešal nekaterih izhodov ali možnosti nadgrajevanja, pa je lahko izvrstna izbira.
