Tiskane izdaje
Ljubljana – Papež Frančišek je podprl kandidaturo Donalda Trumpa. Agent FBI, ki vodi preiskavo o Hillary Clinton, je mrtev. Tisoč muslimanov je na silvestrovo požgalo najstarejšo cerkev v Nemčiji. To je le nekaj od množice lažnih novic, ki so v zadnjih mesecih preplavile splet in z njegovo okrepljeno vlogo vplivale na nekatere državljane.
Prikrojevanje resnice je predvsem zaradi spodkopavanja nasprotnikov del človeške zgodovine že od ustne izmenjave informacij. Načrtno manipuliranje, cenzura in laži so se s pojavom tiska institucionalizirali. Potem ko sta prve časopise v 16. stoletju nadzirali Cerkev in politika, se je pristranski tisk še bolj okrepil dve stoletji kasneje, ko so politiki o sebi zaradi želje po spremembi razmerja moči pisali pod psevdonimi, razlaga docent dr. Jernej Amon Prodnik s katedre za novinarstvo na ljubljanski fakulteti za družbene vede. Izmišljotine in nepreverjene informacije so dosegle vrhunec s prvimi tabloidi v ZDA, pravi, ko založnika Joseph Pulitzer in William Hearst za povečanje naklade senzacionističnih časopisov nista izbirala sredstev.
Med prvo svetovno vojno so se mnogi novinarji prelevili v propagandiste. Za nepristransko poročanje so si v demokratičnih družbah začeli prizadevati šele konec stoletja. Ta koncept je prevladoval do pojava interneta, ki je lažne novice zaradi dostopnosti okrepil. Na njihov porast so v zadnjih letih vplivala socialna omrežja z več milijardami uporabnikov, kot sta facebook in twitter. »Vlogo odločanja o tem, katere informacije v družbi so pomembne, so od novinarjev vedno bolj prevzemala družbena omrežja, kjer selekcijo informacij za posameznika na podlagi njegovih klikov opravljajo računalniški algoritmi,« pravi Amon Prodnik. Moč tradicionalnih medijev so tako zamajala, posameznim uporabnikom spleta ali skupinam pa z nekaj kliki skoraj brez stroškov omogočila širjenje laži. Ti so z njimi želeli vplivati na mnenje drugih ali pa so se za to odločili, da bi s kliki na njihove strani zaradi oglasov zaslužili.
Ni kriv samo internet
Med lažne novice spadajo bodisi zavestne popolne laži bodisi načrtno selektivno izpuščanje nekaterih dejstev, pravi Amon Prodnik, vendar poudarja, da enotne opredelitve lažnih novic ni. Za ameriškega predsednika Donalda Trumpa mednje spadajo vse tiste, ki so pač v nasprotju z njegovimi prepričanji. Ravno v času ameriške predvolilne kampanje se je njihova količina še posebno okrepila.
Novembra lani se je iskanje te besedne zveze v angleščini v iskalniku google v primerjavi s preostalimi meseci povečalo za več kot polovico. Dokazov o tem, ali so lažne novice res spremenile izid volitev, ni, so pa na rezultat poleg socialnih omrežij zagotovo vplivale. Ta so bila po podatkih januarske raziskave Stanfordske univerze v tem času za skoraj 14 odstotkov prebivalcev ZDA najpomembnejši vir informacij o volitvah, preostali splet pa za novih slabih 15 odstotkov.
Za vzpon družbenih medijev in posledično lažnih novic pa zagotovo ni kriv le internet, meni Amon Prodnik. Prirejanje resnice na spletu je posledica težav politično-ekonomskega sistema zadnjih nekaj deset let, ki mu ljudje ne morejo zaupati. Lažne novice jasno kažejo tudi na krizo profesionalnega novinarstva, ki svoje vloge opozarjanja na luknje v sistemu ni opravilo: »Mediji so se popolnoma prepustili trgu, kjer novice in občinstvo zanje niso javna dobrina, ampak le blago.«
Samoregulacija ni rešitev
Lažne novice niso izključno del nekaterih spletnih strani dvomljivega naslova, ampak se pojavljajo tudi v tradicionalnih medijih. Za boj proti njim je na voljo dovolj pravnih sredstev, meni odvetnica Jasna Zakonjšek, ki se ukvarja z medijskim pravom. Tako v slovenski kot v evropski zakonodaji velja, da lahko medij objavi samo resnično informacijo. Če se pokaže, da je objavil nekaj, kar ni res, mora dokazati, da je imel za objavo utemeljen razlog, ker je verjel v njeno resničnost. Avtor mora informacije preveriti, uporabiti verodostojne vire in pridobiti odziv vpletenih. »Če mu tega ne uspe dokazati, ima prizadeti na voljo več civilnopravnih in kazenskih sankcij, zaradi česar lahko mediju prisodijo denarno oziroma zaporno kazen do enega leta,« razlaga sogovornica.
Poleg tega je pravica do zahteve za objavo popravka in zahteve za objavo odgovora na objavljeno informacijo v mediju ustavna pravica. Popravek je lahko sredstvo tistega, ki je bil zaradi lažne novice prizadet, problematično pa je, ko lahko to pravico zlorabijo tisti, ki želijo širiti neresnične informacije, kar lahko dosežejo z objavo nasprotnih dejstev, ki ga predvideva zakon o medijih.
Največji izziv regulacije lažnih novic je po mnenju Zakonjškove ureditev takšnih objav na socialnih omrežjih. V Nemčiji in nekaterih drugih državah so se že pojavili pozivi po zakonski ureditvi tega področja. Vendar zatakne se že pri neenotni definiciji lažnih novic, ki bi lahko pripeljala do manipulacije. »Lažne novice so škodljive, vendar še bolj škodljivo bi bilo ministrstvo za resnico,« spomni Zakonjškova.
Velika internetna podjetja, kot sta Google in Facebook, se do zdaj niso ozirala na očitke, da so vsaj delno odgovorna za širjenje lažnih novic. V zadnjih letih pa se je njihov odnos vendarle nekoliko spremenil. V Facebooku so omogočili poenostavljeno prijavo lažne novice, po kateri jo lahko s sodelovanjem z družbami, ki se ukvarjajo s preverjanjem dejstev, odstranijo. Vendar samoregulacija velikih internetnih podjetij ni rešitev, menita sogovornika, saj presoje o tem, kaj je res in kaj ne, ne moremo prepustiti računalniškim algoritmom velikih zasebnih podjetij. Pretirana regulacija lahko vodi do pretirane in protipravne omejitve svobode izražanja, meni Zakonjškova: »Čeprav ima pravo pomembno vlogo pri preprečevanju oziroma sankcioniranju objavljanja lažnih novic, ne smemo pozabiti na učinek, ki ga ima izobraževanje ljudi, da bodo lahko prepoznali lažne novice kot to, kar so – torej laž.«
Odgovor sta vzgoja in izobraževanje
Za dosego tega je ena od rešitev gotovo vpeljava obvezne medijske vzgoje od osnovne šole za kritične in avtonomne državljane, se strinja Amon. To predvideva še nesprejeta strategija medijev do leta 2025, vendar finančnih sredstev ne navaja. Zdaj je predmet medijska pismenost (od šolskega leta 2001/2002) izbirni za učence zadnje osnovnošolske triade. V tem študijskem letu ga po podatkih ministrstva za izobraževanje izvaja 99 osnovnih šol od skupaj 452 (brez podružnic). V srednjih šolah medijsko pismenost spoznavajo le delno, prek nekaterih obveznih izbirnih vsebin kulturne vzgoje.
Na ministrstvu pravijo, da je razvoj digitalnih kompetenc del različnih projektov, sofinancirajo projekte in delavnice za dvig splošnih kompetenc, ki vključuje tudi vzgojo za medije, vendar priznavajo, da so vsebine prepuščene posameznim osnovnim šolam.
Jasno je, da družba potrebuje profesionalne novinarje, katerih naloga je poleg obveščanja prizadevanje za več strpnosti, spoštovanja in dialoga, poudarja Amon. Novinarji bi morali vedeti, kaj je njihova vloga v družbi in kako se bralcem, poslušalcem in gledalcem znova približati. Za to bodo potrebovali več časa in finančno podporo, kar bi morala omogočiti tudi medijska zakonodaja. Sedanja je zastarela, novo pa iz predala v predal prelagajo že skoraj desetletje.
