Tiskane izdaje
Zgodnji medijski antropologi in proučevalci potrošniških navad so kmalu po koncu druge svetovne vojne ugotovili, da se morajo ljudje novih hišnih tehnologij najprej privaditi, preden jih spustijo v dnevne sobe in spalnice. Šele ko je tehnologija dovolj domačna, lahko postane nepogrešljiva ali pridobi vlogo statusnega simbola. Zato proizvajalci nove izdelke še danes uvajajo postopno in jih sprva preoblačijo v znane in neogrožujoče oblike. Čeprav sta morda njihova končna oblika in namen čisto drugačna.
Nedavni berlinski sejem zabavne elektronike IFA, Applova predstavitev pametne ure apple watch in Intelova razvijalska konferenca IDF 2014 so pokazali, da proizvajalci tudi pri oblačilni elektroniki uporabljajo enako strategijo. Današnje pametne ure niso podobne izdelkom iz futurističnih filmov, ampak posnemajo čisto običajne moške športne ure, kakršne že desetletja nosimo na zapestju. Intelova pametna zapestnica poskuša uporabnika prepričati, da na roki nosi običajen nakit. Nekoliko bolj izstopajoča so Googlova elektronska očala google glass, a je tudi ta izdelek preoblečen v dobro znanega sopotnika človeškega obraza.
Vendar televizor nikoli ni bil predvsem fizični izdelek - škatla z elektronskim drobovjem in steklenim zaslonom. Bil je kanal, po katerem so v domove industrijskih delavcev in poznejših množičnih potrošnikov vstopali televizijska zabava, množična kultura, informacije in oglasi. Enako oblačilna elektronika ne pomeni le malo drugačnih očal, ur in oblek, ampak način, kako uporabnike privaditi na življenje z vsenavzočimi tipali: merilniki pospeška in srčnega utripa, števci korakov ter drugimi nadzorovalci življenjskega sloga in telesnih funkcij.
Ta premik je zelo pomemben za prihodnji razvoj interneta stvari, oblačnega računalništva in kvantifikacije vsakdanjika, na katere stavijo velika tehnološka in informacijska podjetja. Zato se bodo poskusi uvajanja oblačilne elektronike nadaljevali ne glede na tržni (ne)uspeh prvih oblačilnih izdelkov.
Vprašanje je le, kako dolgo bodo proizvajalci tipala še skrivali v modne dodatke in kdaj bodo začeli namigovati, da bi bilo tipala najbolj smiselno namestiti kar v človeško telo. Uporabniške raziskave kažejo, da ljudje večinoma še niso pripravljeni nositi elektronskih očal na mrežnici in športnega čipa blizu srca. A bodo po vsaki naslednji generaciji prijaznih nadzorovalnih tipal vse bolj pripravljeni sprejeti tudi takšen elektronski dodatek.
Aysegul Ildeniz: Oblačilna elektronika mora biti modna
Aysegul Ildeniz je v Intelu odgovorna za strategijo oddelka za nove kategorije naprav, med katere sodijo tudi pametne zapestnice, ure in podobni izdelki, namenjeni nošenju. Ob robu konference IDF smo jo povprašali za nekaj njenih pogledov na to hitro razvijajočo se panogo.
Digitalna oprava je zadnje čase zelo pogosta brenčavka. Kaj vse sodi med takšno opravo? Telefon na zapestju, računalnik ali nekaj čisto drugega?
Karkoli obujete, oblečete ali si nadenete, mora biti zelo naravno. Na tem področju bi morale vodilno vlogo prevzeti modne znamke, ne tehnološke. Verjamemo pa, da je tisto, kar nosite, lahko pametno, inteligentno. Problem pri današnjih tovrstnih napravah je v tem, da nagovarjajo samo dve zelo ozki skupini uporabnikov: navdušene rekreativce in moške iz silicijeve doline, ki si želijo grdo, plastično uro kot iz filma o Dicku Tracyju.
Premakniti je treba meje in način razmišljanja. Izdelovalci oblačil, obutve in modnih dodatkov bi nam morali ponuditi izdelke, ki niso samo lepi in uporabni, ampak tudi inteligentni. Zato smo zapestnico mica zasnovali tako, da ne vzbuja pozornosti s »tehnološkostjo«. Je povsem diskretna, tako da nihče ne ve, da nosite pametno napravo. Naš partner pri tem projektu, Opening ceremony je vztrajal, da mora biti naprava v zapestnici nevidna.
Pa imajo modna podjetja dovolj domišljije in znanja o tehnologiji, da si sploh lahko predstavljajo možnosti, ki jih ponuja digitalna oprava?
Ne. Zato smo pripravili platformo, na kateri se bodo lahko vsi proizvajalci in razvijalci združili ter v laboratorijih snovali nove izdelke.
Večina današnjih pametnih ur je slabo oblikovanih. Kot bi proizvajalec vzel računalniški čip, baterijo in anteno ter pomislil samo na to, kako bi vse skupaj zložil v nekakšno ohišje.
Strinjam se. Treba se je tudi omejiti na ključne lastnosti in funkcionalnosti, takoj ko začnete pretiravati, zadeva postane prevelika in predebela. Ljudje so nam v anketi povedali, da si od takega izdelka želijo troje: informacije o telesnem dogajanju, možnost komunikacije in dober videz.
Kakšno prihodnost ima po vašem mnenju digitalna oprava?
V prihodnosti, ko bo na svetu več deset milijard povezanih naprav, bo vse pametno. Stena, miza, stol, oblačila, torbe. V vsaki od teh stvari bo kakšno tipalo ali radijski oddajnik. Kako bomo komunicirali z vsemi temi napravami? Glede tega obstajata dve teoriji. Po eni bomo vsi imeli pri sebi eno napravo, ki se bo pogovarjala z vsemi drugimi. Po drugi pa se bodo vse pogovarjale med seboj. Ne glede na to, katera teorija se bo izkazala za pravilno, bodo te naprave povezane in bodo vedele, kdo ste, kaj počnete, in vas bodo zaznavale.
Kaj lahko razberemo iz vseh teh tipal, kako bo to izboljšalo naše življenje?
Oblačilna elektronika je še v povojih. Tipala še ne omogočajo ničesar zares posebnega. Merjenje srčnega utripa ni prav velik dosežek. Toda v prihodnje bodo lahko take naprave ugotovile, kaj je na vsakem posamezniku edinstvenega, in na podlagi prepoznave teh lastnosti bomo denimo lahko odpravili gesla ali kartice za vstop v določene prostore. Znale bodo sporočiti pravim ljudem, da smo v težavah. Pomagale bodo pri ohranjanju zdravja. In še marsičem.
