Tiskane izdaje
Cene pametnih telefonov padajo. Bolj natančno, cenejši telefoni postajajo boljši in zato imajo uporabniki vse manj razlogov za nakup najdražjih modelov. Vseeno pa je za izdelek, ki združuje kvalitetne materiale, zaslon in fotoaparat, hiter procesor, zmogljivo baterijo in edinstvene dodatke, še vedno treba odšteti vsaj 450 evrov pri operaterju ali 600 evrov v prosti prodaji (vsaj dokler cene sčasoma padajo, ko model ni več najnovejši).
Tu vidijo, kot vedno, svoj prostor kitajski proizvajalci. Vendar pa njihove obljube, da ponujajo enako reč za bistveno manj denarja vsaj v kakšni od zgoraj naštetih kategorij ne zdržijo. Ali je kakovost izdelave slaba. Ali telefon počasnejši. Ali fotoaparat podpovprečen. Ali zaslon preprosto slab. Nekje se po navadi zalomi. Pri mladem kitajskem podjetju Oneplus, ki so ga ustanovili nekdanji vodilni pri drugem vzpenjajočem se kitajskem proizvajalcu telefonov Oppo, poskušajo dokazati, da se kupcem ni treba zadovoljiti s takimi kompromisi. Da se njihov izdelek z imenom one res lahko kosa z vsemi najboljšimi pametnimi telefoni uveljavljenih znamk. In obenem še za pol nižjo ceno v prosti prodaji. Kupili smo ga in med večtedenskim preizkusom ugotavljali, če so Kitajci tokrat obljube vendarle izpolnili.
Presenetljivo kakovostna izdelava
Na pogled one ni posebej prepoznaven, je pa ravno toliko drugačen, da ga je težko zamenjati za kakšen drug model. Sprednja stran je skoraj v celoti steklena, le čisto na robovih se izpod stekla kaže nekaj lažne kovine. Zadnja stran in ogrodje sta iz enega kosa trde plastike, kar telefonu daje precejšnjo trdnost. In ker je ta plastika pri črnem modelu podobna brusilnemu papirju, telefon v nobenem primeru ne polzi iz rok. Mogoče ga je imeti naslonjenega na prste, namesto trdno držati v dlani, in se s palcem pomikati v skrajne robove velikega zaslona, pa ni bojazni, da bo zletel na tla.
Niti pretirano debel in zajeten ni, kljub 15,3 cm v dolžino in 7,6 cm v širino, kar ga uvršča že na rob tablifonskih mer. Tudi malo konveksna je zadnja stran, da telefon lepše sede v roko. Lepotec oneplus one ravno ni. LG-ju enako velik zaslon uspe spraviti v manjše ohišje (pri modelu g3), toda ergonomsko in uporabnostno je kitajski izdelek kar premišljen. Ne bo pa ugajal ljubiteljem manjših telefonov, ti bodo precej bolj zadovoljni s kakšno xperijo z3 compact ali galaxyjem alpho. Zvočnika na spodnji strani ponujata manj, kot obljubljata. Sta mono in ne pretirano zvočno kakovostna.
Zmogljiva strojna osnova
Zaslon je med boljšimi, kar smo jih doslej videli v kitajskih telefonih. Je zelo svetel in tudi kar kontrasten, čeprav ga denimo zaslon v iphonu 6 plus z enako diagonalo (5,5 palcev oz. 13,97 cm) in razločljivostjo (1080 x 1920 točk) prekaša v barvni pravilnosti pa tudi v vidljivosti na soncu. Razlogov za pritoževanje pa lastniki tega telefona vsaj pri zaslonu ne bodo imeli. Tudi zato, ker je lahko celoten na voljo za vsebino, saj ima one pod njim tri na dotik občutljive tipke. Komur to ni všeč, jih lahko tudi izključi in uporablja zaslonske tipke, kot pri večini ostalih androidnih telefonov.
Preseneča tudi fotoaparat. Ta ima 13 milijonov točk in »bliskavico« s svetečima diodama. Fotografije so v samodejnem načinu nekje na ravni ostalih izdelkov s podobnim (ali celo enakim) tipalom, denimo LG-ja g2 in huaweija ascenda p7. Toda tu je nekaj dodatnih trikov, ki izboljšajo kakovost fotografij. Funkcija clear image zajame več posnetkov in jih združi v eno fotografijo, ki je zaradi »dodatnih« informacij bolj čista, manj zrnata in šumeča, z malenkost več podrobnostmi. Vzame pa procesiranje tega več sekund.
Z enim od novejših popravkov programske opreme se je pojavila tudi možnost sočasnega shranjevanja surovih datotek (raw), ki jih lahko kasneje odpremo v kakšnem od resnih urejevalnikov fotografij in rešimo presvetljene ali pretemne motive in popravimo barvno pravilnost. Celo v slabi svetlobi je oneplus one fotografsko dober. Tudi vmesnik fotoaparata je zanimiv, saj uporabnik v izbirnikih določi, kateri fotografski načini (samodejno, hdr, clear image, ponoči, makro, ...) bodo na voljo, potem pa med njimi preklaplja s potegom prsta po zaslona. Žal pa je fotoaparat počasen. Še posebej v slabši svetlobi si vzame kar nekaj časa od pritiska na zaslon do dejanskega zajema fotografije, motiv pa se lahko vmes že premakne in trenutek je zamujen.
Snemanje videa v teoriji obljublja veliko, v praksi pa je eno od redkih večjih razočaranj pri tem izdelku. Že res, da je mogoče snemanje v razločljivosti 4K (celo v dveh načinih zapisa podatkov), v načinu počasnega posnetka (s 120 sličicami na sekundo) in da ima telefon dodaten mikrofon na zadnji strani, toda algoritmi za snemanje videa so očitno bistveno slabši kot pri Applu, Samsungu ali Sonyju. Video je namreč izjemno tresoč, če telefona ne držimo povsem pri miru, medtem ko iphone 6 enako gibanje zna povsem umiriti. In v hrupnem okolju, denimo na koncertu, je zvok eno samo hreščanje. Nekje se najbrž mora poznati prednost uveljavljenih znamk.
Zaradi zmogljivega štirijedrnega procesorja z 2,5 GHz, treh gigabajtov pomnilnika in minimalne preobleke androida je telefon odziven in hiter, morda celo najbolj od vseh androidnih modelov, ki smo jih preizkusili letos. Po drugi strani pa trajanje baterije ni tako blesteče, kot smo upali. Dva dni intenzivne uporabe med polnjenjema je zelo težko ali skoraj nemogoče doseči. Se pa baterija s priloženim polnilcem zelo hitro napolni.
Programska oprema navdušuje
Ena glavnih izpostavljenih lastnosti, tudi označena z napisom na zadnji strani telefona, je programska oprema, ki teče na njem. Gre za namensko prilagojeno različico androida cyanogen mod, ki jo entuziasti nameščajo namesto Samsungovih, LG-jevih, Sonyjevih ali drugih androidov. Ta v osnovi izgleda zelo podobno kot čisti Googlov android, ima pa kup dodatkov in možnosti prilagajanja. Tako je mogoče po svoji volji prilagoditi, kaj je prikazano v zgornji obvestilni vrstici in obvestilnem polknu, kako velike in na kakšen način so razporejene ikone, kakšne so animacije, kaj počne vsak od gumbov pod zaslonom ali njem (tudi z dolgim ali dvojnim pritiskom) in še marsikaj.
Na voljo so uporabniški profili, da telefon lahko damo v roke tudi kakšnemu »gostu«. Mogoče je določati, do česa ima dostop vsaka posamezna aplikacija. Kratka sporočila se prikažejo v plavajočem oknu. Zaslon lahko vključimo in izključimo z dvojnim trepljajem in lahko nastavimo kdaj se zasuče in kdaj ne. Na izključenem zaslonu pa lahko s prstom rišemo vzorce za določena dejanja. Krog vključi fotoaparat, puščica naprej ali nazaj preskoči na naslednjo ali prejšnjo pesem, poteg z dvema prstoma navzdol po zaslonu pa sproži ali prekine predvajanje glasbe. Tovrstnih trikov je še nekaj in skupaj s povsem poljubnim izgledom uporabniškega vmesnika je to daleč najbolj všečen, uporaben, prijazen in tekoč android, kar smo jih doslej uporabljali. Edino občasno sesutje kakšne aplikacije ali nenadejano spreminjanje nastavitev svetlosti zaslona (čeprav imamo vse tovrstne funkcije izključene) smo morali vzeti v zakup.
Slaba podpora slovenskemu kupcu
Še ena manjša težava tega telefona je v podpori frekvenčnim pasovom. Sicer podpira omrežja LTE in v njih deluje zanesljivo in hitro, vendar od treh frekvenčnih pasov, ki jih Telekom Slovenije in Simobil (od prihodnjega leta pa še Tušmobil oz. Telemach) uporabljata za LTE, podpira dva. Konkretno 1800 in 2600 MHz, medtem ko signala LTE na 800 MHz ne prepozna in tako se mora uporabnik tega telefona na podeželju zanašati na omrežja UMTS/HSPA ali na domača brezžična omrežja.
Njegovi velikosti navkljub je oneplus one užitek uporabljati. Kombinacija dobre strojne zasnove in odlične programske opreme (z nekaj hrošči, ki pa počasi izginjajo) je trenutno res edinstvena v androidnem svetu. Telefonu morda manjka nekaj osebnosti, saj še vedno daje nekako generičen vtis. Toda njegova težava še zdaleč ni v kakovosti ali izgledu. Težava je v vsem drugem, kar je pomembno pri odločanju za nakup. Pri tem izdelku kupec, še posebej v Sloveniji, ki je uradno ni med državami, kamor podjetje sploh pošilja svoje telefone, težko računa na kakršno koli poprodajno podporo. Kam ga odnesti ali poslati na servis, če karkoli odpove? Komu se pritožiti, če je treba uveljavljati garancijo ali stvarno napako? Koga poklicati, če so težave s programsko opremo?
Dober, ampak ne najbolj enostaven nakup
Tako ali tako pa je telefon skoraj nemogoče kupiti. Podjetje ima omejeno proizvodnjo in ker s ceno 300 evrov ne ustvarja skoraj nikakršne marže, noče imeti zalog. Zato si je izmislilo neposrečen sistem vabil in po novem še časovno zelo omejenih priložnosti za »prednaročilo« telefona. Tudi če se dokopljete do vabila, ga morate izkoristiti v 24 urah. Vabilo pa lahko dobite od enega od obstoječih kupcev, kadar mu proizvajalec kakšnega nameni (kar počne povsem naključno), ali si ga pridobite na forumih in družabnih omrežjih. Zato si morate tega izdelka res želeti, da se dejansko potrudite za njegov nakup. Na trgu rabljenih telefonov v Sloveniji jih je kar precej, tako da je trenutno enega najboljših kitajskih telefonov možno dobiti, če vas je zamikal.
V vsakem primeru pa je oneplus one bolj kot to, koliko so precenjeni telefoni v operaterski ponudbi, pokazal, zakaj imajo ti telefoni bistveno višje cene. Razvejena prodajanja in servisna mreža, marketing, celotna veriga dobaviteljev in prodajalcev pač podražijo telefon za veliko odstotkov. Če bo podjetju oneplus kdaj uspelo postati resen igralec na tem področju in bo želelo svoje izdelke ponujati pri operaterjih, njihova izhodiščna cena ne bo več pol nižja, ampak bo precej bliže vsem ostalim konkurentom. Oneplus one je fantastičen pametni telefon za zahtevano ceno in zelo dober tudi v absolutnem merilu, ni pa znanilec sprememb v industriji, kot bi ga morda kdo rad prikazal.
