Tiskane izdaje
Napravi sta si na prvi pogled precej podobni. Panasonicovi načrtovalci so v fz 1000 vgradili enako 20-megatočkovno tipalo, kot ga ima sony rx 10. Oba fotoaparata sta razmeroma velika in težka, saj sta po merah bolj podobna vstopnemu dslr kot brezzrcalnikom ali celo žepnikom. Pri obeh so razvijalci poskrbeli za napredne možnosti zajema videa, oba objektiva so zaupali znanim načrtovalcem optike - Zeissu in Leici. Zelo podobna je tudi cena, saj so pri Sonyju po prihodu fz 1000 za skoraj 300 evrov pocenili rx 10, ki zdaj stane tisoč evrov (panasonic slabih 900).
Sonyjev superzum je nekoliko manjši od panasonicovega, a je zaradi kakovostnejših materialov (magnezijeva zlitina namesto plastike) nekoliko težji. Objektiv 24-200 mm ima na celotnem območju enako svetlobno moč f2,8, panasonicov 25-400 mm se zelo hitro zapre za eno zaslonko in ostane na f4. Rx10 so opremili s sivim filtrom nd in izhodom za slušalke, ki pri fz 1000 manjkata.
Panasonic je nekoliko omejen pri zajemanju nestisnjenega videa prek izhoda hdmi, vendar omogoča snemanje visokorazločljivega videa 4k, ki je zanimiv tudi za fotografe, saj ima posamezna sličica kar osem megapik in algoritem za stiskanje ne pobere preveč podrobnosti.
Obe napravi sta zelo odzivni. Samodejno ostrenje je hitro in natančno (panasonic je med primerjavo ostril malce hitreje), zaklop neslišen, pri fotografiranju smo brez težav zajeli približno deset zaporednih posnetkov na sekundo v najvišji kakovosti raw in jpeg. Spreminjanje goriščne razdalje (»zumanje«) je precej počasnejše kot pri ročnih zumih in žepnih superzumih (zlasti pri sonyju), a ta počasnost v praksi ni preveč moteča.
Obe napravi smo preizkusili v dobri svetlobi (na turističnem sprehodu, izletu) in v zahtevnejših razmerah (sejem, koncert). Večje tipalo ponuja precej boljšo dinamiko in manj šuma kot manjša tipala, zato je tehnična kakovost posnetka bistveno boljša kot pri običajnih žepnih superzumih. Zaradi svetlobno močnih in optično umirjenih objektivov ni bilo treba prav pogosto izbirati visokih nastavitev iso (posnetki so uporabni do iso 3200).
Izenačena tekmeca
Primerjalni dvoboj med rx 10 in fz 1000 ni prinesel očitnega zmagovalca. V datotekah raw nismo opazili omembe vredne razlike med posnetki. Kakovost izdelave, svetlobna moč objektiva, dodaten obroč za zaslonko, sivi filter, izhod za slušalke in trajanje baterije so na strani sonyja (preizkusni panasonic je zdržal le pol fotografskega dneva).
Dvakrat daljši teleobjektiv, cena in snemanje 4k sta največji prednosti panasonica (se pa goriščnica pri snemanju 4k podaljša na 37 mm). Uporabniški vmesnik in razporeditev tipk sta precej različna, a podobno funkcionalna. Zato je treba pred nakupom temeljito pretipati oba superzuma in ugotoviti, kateri bolje ustreza osebnemu okusu in fotografskemu slogu.
Fz 1000 in rx 10 sta prva fotoaparata na trgu, pri katerih obljuba vse-v-enem ni samo marketinško pretiravanje. Oba sta lahko dober, čeprav dražji nadomestek za vstopni dslr ali brezzrcalnik z dvema objektivoma, ki pokrijeta približno podoben obseg goriščnice. Svetlobno tipalo ne zaostaja veliko za standardom m43 in je do iso 1600 primerljivo tudi z večjim aps-c. Primerljivo svetlobno moč objektiva pri dslr dosežemo šele s fiksnimi objektivi ali dražjimi zumi, za boljšo kakovost videoposnetkov je treba poseči že po dražjem Panasonicovem gh4 ali zahtevnejši videokameri.
Sony in panasonic ponujata zmogljivo kombinacijo fotoaparata in videokamere, ki je zelo primerna za popotovanja, obiskovanje javnih dogodkov in novinarsko delo.
Le cena je razmeroma visoka, saj si lahko za tisoč evrov sestavimo soliden brezzrcalni sistem in mu dokupimo še običajni žepni superzum, ki stane približno tristo evrov - če nam udobje vsega v enem ni tako pomembno.
RX 10 na Photokini
Dogodki, kakršna sta sejma IFA in Photokina, sta zelo primerna za preizkušanje fotoaparatov, saj ne manjka zahtevnih svetlobnih razmer, nenavadnih osvetlitev in priložnosti za snemanje videa.
Sonyjev velikotipalni superzum rx 10 se je v Kölnu dobro izkazal. Enopalčno tipalo zajame objavljive posnetke celo na iso 3200, videoposnetki so v slabši svetlobi precej manj šumeči in imajo več podrobnosti kot pri običajni videokameri. Širokokotnih 24 mm je zelo uporabnih pri snemanju videa (dogajanje na razstavišču, panorame …), 200 mm pri zaslonki 2,8 dobro zabriše ozadje, kadar potrebujemo portret ali fotografijo posamičnega izdelka. Spreminjanje osvetlitve med snemanjem je dobrodošlo, prav tako »zebra«, ki pokaže preosvetljene dele. Večkrat sem uporabil tudi sivi filter za podaljšanje osvetlitvenega časa pri snemanju na soncu.
Ostrenje je zanesljivo in baterija mi je zdržala skoraj poldrug snemalni dan. Nekajkrat sem preizkusil možnost oddaljenega nadzora z mobilnikom ali tablico, saj se fotoaparat poveže z mobilniško aplikacijo play memories, vendar sony na rx 10 še vedno ni podprl oddaljenega snemanja videa. Aplikacija dovoli samo živi predogled slike, fotografiranje in spreminjanje goriščnice, ne ponuja pa – nerazumljivo! – ukaza za snemanje.
Zmotilo me je tudi precej počasno »zumanje«, saj se mora fotoaparat najprej zbuditi, iztegniti objektiv na 24 mm in šele nato (počasi) »odzumati« na 200 mm, kar je nerodno, če hočemo hitro ujeti bolj oddaljen prizor. Enako počasno je tudi ugašanje, saj potrebuje naprava kar nekaj časa, preden zloži popolnoma iztegnjen objektiv. Za fotografiranje bi bil primernejši ročni zum – podobno kot pri dslr – vendar bi bila takšna zasnova verjetno manj primerna za gibljive slike. Druga slabost sta velikost in teža, saj rx 10 ne moremo nositi v žepu kot primerljive velikotipalne žepnike.
Sonyjev superzum je verjetno prva naprava, pri kateri obljuba vse-v-enem ni samo marketinščina. Največja ovira pa ostaja cena, saj je rx 10 kljub znatnemu znižanju cene s 1300 na 1000 evrov še vedno zelo draga naprava – ne glede na zmogljivosti.
FZ 1000 na IFI
Podobno kot je Lenart v Kölnu dogajanje beležil s sonyjem rx 10, sem v Berlinu po novinarskih predstavitvah in sejemskih razstavnih prostorih hodil s panasonicom fz 1000. Običajno take dogodke fotografiram s kombinacijo dveh brezzrcalnih fotoaparatov in treh ali štirih objektivov, da dobim primerno kombinacijo tako za širokokotne posnetke, približave govorcev in fotografiranje različno velikih izdelkov, od telefonov do televizorjev.
Zato je fz 1000 s svojo vsestranskostjo lepo nadomestil moj siceršnji fotografski nabor. In čeprav ni lahek, tudi teža ni bistveno presegla običajne kombinacije ohišij in fiksnih objektivov. Presenetilo me je, kako dobro se je aparat obnesel v vseh razmerah. Tudi pri najdaljšem zumu so bili v še zdaleč ne idealni svetlobi časi dovolj kratki za uporabne, ostre posnetke, občutljivosti tipala pa nikoli ni bilo treba dvigovati čez iso 3200. In tudi bližnji posnetki večinoma temnih naprav so bili zelo dobri, in to kljub temu, da jih tokrat nisem delal iz surovih datotek raw, ker moj program še ne prepozna aparatovega zapisa.
Všeč mi je vrtljiv zaslon, še posebej zato, ker ga je mogoče »zapreti« in tako obvarovati pred praskami. Kukalo pa sem redko uporabljal in bi zlahka shajal tudi brez njega. Še najbolj me je poleg relativne počasnosti zumiranja, ki pa je vseeno hitrejše kot pri sonyju, zmotilo kratko trajanje baterije. Prvi dan predstavitev je aparat preživel, drugega, najbolj intenzivnega pa ne. In to kljub temu, da sem vmes vsaj uro in pol preždel na podzemni železnici, ker sem na enega od dogodkov moral na drugi konec mesta in nato nazaj na sejmišče. Večerni dogodek showstoppers sem moral fotografirati s svojim nexom. In izbirniki niso najbolj intuitivni, vendar sem se jim kot uporabnik enega od Panasonicovih brezzrcalnikov hitro privadil.
Za novinarske naloge je panasonic fz 1000 izjemno uporabna naprava, saj je lahko edini fotoaparat in še kvalitetna videokamera obenem. Le dodatno baterijo je treba imeti v nahrbtniku. Matjaž Ropret
