Tiskane izdaje
Ob vsakem od telefonov iz Sonyjeve družine xperia z se vprašamo, ali je japonsko podjetje končno dohitelo tekmece v najdražjem segmentu. In vedno znova ugotovimo, da vsaj nekaj malenkosti še manjka. Naj bo slabši zaslon, neizpopolnjen fotoaparat ali kaj tretjega. Z3 in z3 compact sta hudo blizu, še najbolj jima manjka prefinjenosti in elegance, ki ju izžarevajo nekateri drugi podobno dragi telefoni. Ampak pravo vprašanje je drugačno.
Sony je v letu in pol na trg poslal šest (osnovnih, dodatnih regijsko in operatersko pogojenih ne štejemo) predstavnikov z oznako xperia z. Od lanskih z in z1 do letošnjih z1 compact, z2 in tokrat preizkušenih z3 in z3 compact. Ne manjka dosti, da bi bila kar vsa šesterica naenkrat na voljo pri operaterju ali v trgovini. Kar bi bilo najmanj bizarno, v najslabšem primeru pa bi vnašalo popolno zmedo. Zato je pravo vprašanje, ali ima to sploh kakšen smisel. So razlike take, da upravičijo še hitrejši tempo, kot ga ima ta industrija že tako ali tako? Ali bi bilo nemara bolje, da bi si Sony vzel nekaj več časa in v novem modelu predstavil konkretnejše novosti in izboljšave? Verjetno se vam že svita, kakšen bo odgovor, ki smo ga dobili po približno dvotedenski uporabi vsakega od obeh novincev.
Saj ne da japonski proizvajalec nima razlogov za hitro izboljševanje svojih telefonov. Prva xperia z je bila korak v pravo smer, vendar sta jo nekvaliteten zaslon (čeprav eden prvih s polno visoko razločljivostjo) in slabo trajanje baterije potisnila v nezavidljiv položaj v primerjavi z galaxyjem s4 in prvim HTC-jem one. Xperia z1 pol leta kasneje je odpravila nekaj napak, imela hitrejši procesor, toda zaslon še vedno ni bil na ravni konkurence in fotoaparat kljub prehodu na bistveno večje tipalo, vzeto iz žepnega fotoaparata, ni bil tako dober, kot so obljubljali marketinški slogani. Toda z z2 so večino teh pomanjkljivosti odpravili in z1 compact je bil prvi »mini«, ki je dejansko ponujal vrhunske tehnične lastnosti v majhnem ohišju. Zato se tudi po končanem preizkušanju sprašujemo, kakšna je dejanska vloga velikega z3, več razlogov pa vidimo za obstoj z3 compacta.
Malo ali nič sprememb
Pri manjšem od obeh telefonov je preprosto več razlik glede na predhodnika. Najbolj očitna je kar opazno večji zaslon (4,6 proti 4,3 palca oz. 11,68 proti 10,92 cm), kar se zelo pozna pri telefonu z navideznimi tipkami, ne takimi pod zaslonom. Sam telefon je tanjši in lažji, še malo bolj vodotesen, je pa nekoliko manj robusten, saj je v celoti plastičen. Zaslon je tudi lepši na pogled, možno je snemati video 4K in takega z učinkom počasnega posnetka, telefon ima (na žalost precej tiha) zvočnika na sprednji strani, trajanje baterije pa je za današnje standarde pri zmogljivih pametnih telefonih res vrhunsko.
Z3 je bil deležen veliko manjših sprememb. Zdi se, kot da sonyjevci še naprej iščejo idealen rezultat svoje oblikovalske smeri oglatih, ampak spet ne popolnoma škatlastih telefonov z zdaj že prepoznavno tipko za ugašanje na sredini desne strani. Z3 ima robove zaobljene in brez dvoma je videti lepše od predhodnika, prav tako je lažji in malo manjši, prijetneje ga je držati v rokah. Vendar je zelo spolzek, saj je celotna zadnja stran gladko steklo, na robovih pa ni ničesar, kar bi telefon ustavljalo, da ne bi sam od sebe potoval po podobno gladkih površinah. Ali polzel iz dlani.
Zaslon je tudi pri velikem z3 zdaj na ravni najboljših tekmecev − živahen, kontrasten, kar dobro viden na soncu. Podobno kot compact pravi z3 ponuja dvodnevno trajanje baterije, pri manjših obremenitvah lahko računamo na še kakšen dan več. Delovanje obeh telefonov je podobno, ne glede na to, da ima veliki tri, mali pa dva gigabajta pomnilnika. Razlik v hitrosti ali nezatikanju v praksi ni. Oba telefona sta hitra in odzivna.
Fotoaparat kar ne izpolni potenciala
Podobno je s fotoaparatom. V obeh je enak in spet nas je razočaral. Ne zato, ker bi bil v celoti slab, ampak ker niti v tretjem poskusu ne izpolni potenciala. Lahko bi bil najboljši v androidnem svetu, toda ta kombinacija tipala, leč in algoritmov za obdelavo slike očitno ni najbolj posrečena. Pa ne gre samo za še vedno preveč agresivno odpravljanje šuma in druge digitalne nesnage, ki jo proizvaja več kot 20 milijonov točk na tipalu. Glede tega in reprodukcije podrobnosti na motivih je zdaj Sony algoritme že prignal tako daleč, da so fotografije vsaj primerljive z drugimi najboljšimi, iphonom, galaxyjem s5, lumio 930 (in 1520) in LG-jem g3. Ne upoštevamo seveda lumie 1020 in galaxyja k zoom, ki sta v svoji kategoriji.
Toda glede na velikost tipala bi morali biti obe xperii spredaj, pa nista. Občasno so njuni izdelki videti celo slabše, če jih pogledamo od bliže. Predvsem pa še zdaleč nista tako zanesljivi v samodejnem načinu, kot denimo iphone. V zahtevnejših razmerah zlahka zgrešita osvetlitev in barvno temperaturo. Marsikaj je mogoče popraviti z ročnimi nastavitvami, vendar si je za to treba vzeti nekaj časa.
Tudi obljuba o digitalnem zumu brez izgub kvalitete − ker telefona v samodejnem načinu privzeto shranjujeta fotografije z osmimi milijoni točk in imata tako vsaj v teoriji na tipalu še precej zaloge − se znova ni uresničila. Digitalni zum je videti kot − digitalni zum. Bolj približamo, bolj kockast je motiv. Tokrat je objektiv bolj širokokoten (25 mm), kar je lahko prednost, lahko pa slabost. Res je mogoče zajeti več, vendar je tudi nekaj več popačenja in včasih bi prišel prav nekoliko bolj »vsakdanji« pogled. Oba telefona pa imata fizično tipko za zajem fotografij, kar je priročno in uporabno.
Dve ali tri različice androida nazaj smo bili navdušeni nad Sonyjevo preobleko tega operacijskega sistema. Odtlej pa so jo Japonci poslabšali, naredili manj uporabno − preveč je neintuitivnih potegov s prsti − in tudi preveč kričečo. V kombinaciji z vse večjo, že komaj prebavljivo količino prednaloženih in neodstranljivih aplikacij. Te ne samo da zasedajo prostor v telefonu in njegovem pomnilniku, ampak tudi ves čas nadlegujejo uporabnika z obvestili, animacijami, »ponudbami« in še čim. Res utrujajoče. Še toliko bolj, ker je vsaj polovica od več kot desetih takih aplikacij povezanih s storitvami in vsebinami, ki v Sloveniji niso na voljo.
Mali da, veliki pogojno
Z3 nikakor ni tako velik korak naprej, da bi upravičil prihod na trg že pol leta po z2, celo v primerjavi z z1 ni gromozanskih sprememb. Vsaj pri večjem modelu bi japonski inženirji, tržniki in šefi lahko zajeli sapo, razmislili o resničnih novostih in izboljšavah ter delali na tem za predstavitev na kongresu v Barceloni februarja prihodnje leto. Z3 je dober izdelek, toda ob z2 in spet zelo visoki začetni ceni težko upraviči svoj obstoj.
Za z3 compact po drugi strani razumemo, da je Sony hotel čim prej ponuditi telefon s tako velikim zaslonom, kot bi ga pri dani velikosti ohišja moral imeti že z1 compact. Kupci ga bodo pač primerjali s Samsungovim galaxyjem alpho in iphonom 6. Racionalno je zagotovo najboljši nakup od te trojice, saj je najcenejši. Ampak njegovi kupci bodo dobili vsestransko gospodinjo, ki jih ne bo skoraj nikoli razočarala, zelo redko pa bo pritegnila kakšen pogled. Kot ga bosta alpha in jabolčna šestica, ki tudi v roki dajeta precej boljši občutek in sta vsaj tako dobra, če ne boljša pametna telefona od kompaktnega sonyja.
