Tiskane izdaje
Poleti 2012 je Sony predstavil prvi velikotipalni žepni fotoaparat, imenovan rx100. Po nekaj več kot treh letih je jasno, da ta izdelek ni samo spodbudil razcveta novega razreda »superžepnikov«, ampak je prinesel korenite spremembe v celoten trg naprednejših kompaktnih fotoaparatov. Kot pa že pogosto v preteklosti, so koncept bolje od Sonyja izrabili tekmeci in mu s tem tudi pobrali vsaj nekaj prodaje.
Sony je z model rx100 na začetku umestil tik nad takratne zmogljive žepnike oz. kompaktne aparate, kot sta bili Canonova serija g ali Panasonicova lx, saj je bila priporočena cena 650 evrov. Naslednik je bil ob predstavitvi sto evrov dražji, lani je trojka dvignila ceno še za nadaljnjih sto evrov - vmes sta se predhodnika, ki sta ostala v prodaji, postopoma cenila - letošnji rx100 m4 pa je ob začetku prodaje stal približno 1200 evrov in še zdaj ga ni mogoče dobiti za manj kot tisočaka. Medtem je Canonov lanski g7x na voljo za približno 500 evrov ali celo manj, panasonic lx100 s še precej večjim tipalom m4/3 pa stane 700 evrov.
Siljenje v profesionalni segment
Resda Sony ohranja v prodaji vse predhodnike in je serijo razširil še na model rx10 z večjim zumom, ki je lahko tudi zamenjava za polprofesionalne videokamere, toda z vsakim novim modelom gre v še bolj »profesionalne« vode. Ne samo rx100 m4, rx10 m2 je še bolj očiten primer, s snemanjem videa 4k in ceno 1600 evrov. Namesto naprednih ljubiteljskih fotografov, je Sony začel nagovarjati profesionalce in namišljene profesionalce s preveč denarja.
Medtem sta pol cenejšega predhodnika začela resno napadati panasonic fz1000 in canon g3x, oba s še daljšim razponom zuma (prvi tudi s približno sto evrov nižjo ceno). Sony svojo izbiro širi samo z novimi in dragimi modeli. Kdor ni pripravljen plačati za novega in najbolj izpopolnjenega rx100 ali rx10, lahko izbere le katerega od predhodnikov z manj funkcionalnostmi in starejšo tehnologijo. Canon pa je, potem ko je z zamudo predstavil svojega predstavnika v tem razredu, letos družino razširil s še tremi novimi modeli, večinoma zaradi večjega razpona zuma tudi bolj uporabnimi kot so zadnji Sonyjevi predstavniki tega razreda.
Vstopni g9x in nekoliko naprednejši g7x ponujata podoben objektiv, kot sta ga imela prva dva rx100, ob tem pa še izboljšano tipalo in še nekatere druge lastnosti (med drugim zaslon na dotik) v primerjavi s tri ali dvema letoma starima sonyjema. G5x v nekoliko večjem ohišju prinaša prav tako 4,2-kratni zum z večjo svetlobno močjo (1,8-2,8), več kolesc za nastavljanje, elektronsko iskalo in nastavek za bliskavico. Z drugimi besedami, aparat za tiste, ki se jim razpon zuma v rx100 m3 zdi premajhen. Precej večji g3x pa ima ta čas najdaljši, 25-kratni zum (24-600 mm) med aparati z enopalčnim tipalom. Tako ima Canon po začetnem zaostanku vsaj enak razpon ponudbe kot Sony, celotno družino aparatov, namenjenih naprednim ljubiteljskim fotografom. Te poleg Canona s tovrstnimi modeli nagovarjata vsaj še Fuji in Panasonic. Medtem pa je iz segmenta popolnoma izostal Nikon, ki je pred leti neuspešno poskušal z žepnikom s tipalom aps-c, zdaj pa se bolj osredotoča na majhne enopalčne brezzrcalnike nikon 1.
Superžepniki bodo prevladali
Sonyjevi aparati so glede na vse preizkuse, tudi naše, odlični. Toda strategija podjetja je zmedena in shizofrena. Začelo je z golfom gti, zdaj kupcem ponuja bmw-ja m3, golfa pa ne osvežuje. Kar so na sicer vse manjšem fotografskem trgu začeli izkoriščati tekmeci, ki se naslanjajo na enak osnovi koncept.
Na koncept, ki bo za vsaj nekaj naslednjih let verjetno prevladal, ne glede na to, katero podjetje bo prodajno uspešnejše. Zdi se namreč, da bodo tovrstni aparati kmalu prva izbira za vse, ki bodo želeli korak naprej od tistega, kar jim fotografsko ponujajo pametni telefoni. Vse več proizvajalcev že opušča najcenejše žepne aparate (pod sto evri) in kasneje jim bo verjetno sledil celoten segment žepnikov z običajno velikimi tipali (1/2,3"). Morda se bodo obdržali zmogljivi žepniki z nekoliko večjimi tipali (1/1,7"), ki bodo stali med 200 in 300 evri, toda zgolj v res majhnih ohišjih, medtem ko se klasična Canonova serija g verjetno poslavlja, podobno se bo verjetno zgodilo s konkurenčno serijo Nikonovo p7000. Glede na precej višjo kakovost fotografij z enopalčnih tipal kot z malih 1/2,3" in s tem večjimi možnostmi izrezov, bi bili lahko tudi aparati z ekstremno dolgimi (60- in večkratnimi) zumi počasi na udaru. Vprašljiva je tudi prihodnost brezzrcalnikov, Samsung menda že izstopa s tega trga, če se ne bodo vanje prelevili vsi vstopni aparati dslr. Kar pa se ne zdi verjetno. Prav tako je še vedno odprto vprašanje, koliko proizvajalcev bo sploh obstalo. Verjetno samo tisti, ki bodo to področje imeli kot pomožen posel ob nečem, kar prinaša več milijard prihodkov in dobička.
