Urbana kmetija

Zadnji dan stojim na postaji in čakam avtobus. Pa se poleg mene postavita dva srednješolca. In začneta povprečno debato zadnjih dni.
»Ej, stari, a si včeri gledou kmetijo? O fak! Kva hudo dogaja! A veš, da je un Štern, uno porno zvezdo prjel za joške, pa je reku, da so to mlečne žleze! Ha, ha, ha ... Ful hudo! Sm mislu, da se bom usrou od smeha!«
In se začneta oba smejati ob še drugih informacijah in tračih, ki krožijo te dni po šolah, avtobusih, učilnicah.
Jaz pa se zamislim. Kam vodi ta pot? Ali je ta svet sploh še pri zdravi pameti? Ali sem zgolj jaz nekoliko neuravnovešen ali celo usekan, ker me pač konzumiranje zadnjega hita TV ekranov ne more in ne more pritegniti. Priznam! Gledal sem to oddajo in dogajanje v njej. Parkrat po nekaj deset minut. Pa mi ni zneslo!
O.K.! Sem pač munjen! Če cel svet gleda Kmetijo, jaz pa ne, sem deklarirano nenormalen. Ampak to, da si nenormalen ni nič hudega. Tudi ko zaplavam v morju, sem med ribami nenormalen, ali ko se vržem s padalom iz letala, sem med pticami nenormalen. In me to seveda ne boli!
Biti nenormalen seveda še ne pomeni avtomatsko biti neumen. Morda je v primeru medijskih vsebin celo hitro obratno.
TV vsebine so praviloma (v zadnjem času vse bolj) pripravljene tako, da vlečejo za seboj čimbolj povprečen narod. Sedaj seveda sledi vprašanje, kakšen je povprečen narod? Pavšalen odgovor ne bo bistveno zgrešil cilja in resnice. Narod je apatičen, brez vizije, brez veselja do življenja. Ubit in po možnosti vsako leto bolj slep in nor. In da se mu ne zmeša, mu moramo ponuditi kruha in iger. Kruha za preživetje telesa in iger za preživetje duha.
Sliši se humano in pošteno. A kruh je v resnici vse tanjši in kislega okusa, igre pa so vse bolj neumne. Le vprašanje časa je, kdaj bodo prišle na vrsto tudi tiste krute. Ki jih poznamo iz rimskih časov, prvi znanilci tovrstnih šovov pa se v tujini tudi že kažejo. In slehernik se prebija med tema dvema dobrinama z vse bolj upognjenim hrbtom in se le še občasno veseli ob kaki tuji nesreči (da vidi, da ni le on v dreku do vratu) ali kaki cirkuški predstavi tipa Kmetija, kjer vsaj za trenutek pozabi na svoje stanje ob gledanju cirkusantov. V tej sezoni menda celo znanih. In to po svojih umetniških in znanstvenih dosežkih.
Pisana druščina kurb, zblojencev, novinarjev, pevcev, doktorjev ima en skupni imenovalec. Patološka želja po razkazovanju! Ampak marsikdo na tem svetu je že ugotovil, da takšne želje izhajajo iz zblojenih glav. Posiljene ženske, zavrženi ali zapostavljeni otroci, sinovi in hčere patoloških mater z izrazito neizživetimi medijskimi ambicijami so najpogostejši obiskovalci scene pred očesom TV in filmskih kamer. Pripravljeni so narediti skoraj vse, da doživijo svojih pet minut slave. Potrditve, ki je niso bili deležni kot otroci, ali izpolnitve skrivnega načrta patoloških staršev, ki so le-tega, nevedoč, vprogramirali v samo bit mladega osebka.
Včasih so takšni revčki pristali v kakem komedijanstkem vaškem teatru, glasbeni skupini, cirkusu. In so svoje vragolije razkazovali maloštevilnim obiskovalcem prireditev v šotorih, vaškem domu ali kar pod lipo.
Danes je podobno, a drugače, predvsem to, da ubožci nastopajo pred 300.000 gledalci, ki praviloma dogajanje na ekranu razumejo kot resnico. Realnost. Strogo premišljeno in uravnoteženo informacijo, ki si jo velja zapomniti in jo seveda globoko ponotranjiti. To pa je problem!
Ustvarjalci takšnih oddaj so seveda podobni onim pred kamero. Ponosni so na svoje delo, ki ima tako veliko gledanost. Kitijo se s 300.000 gledalci in dobrimi zaslužki. Od slave so pijani oni pred kamero, tisti za kamero in kar je najhuje, tudi vsi gledalci, ki tekmujejo v napovedih, kdo bo ostal in kdo odpadel.
Zadeva je pravzaprav podobna volitvam. Tudi tam gledamo osebke podobnih značajskih lastnosti. Enako kot ti na Kmetiji se tudi oni bore za slavo, priznanje, moč, denar, oblast. Tudi med onimi imamo zdravnike, doktorje, pevce, kmete ... Pri sosedih tudi že porno zvezde.
Spominjam se besed znanega psihiatra, ki je rekel nekako takole: »Svet je bil in bo vedno cirkus, kjer peščica pametnih živi na račun debelega sloja neumnih! Tako pač je! Pomembno je le, izviti se iz tega cirkuškega šotora in si organizirati svoj otoček miru in odmaknjenosti. Ampak tega so zmožni le zelo redki!«
Hm! Kaj torej tarnam in nergam! Jaz se pač lahko veselim, ker menim, da sem uvidel in doumel to igro. Živim na svojem otočku, daleč od cirkusa.
Ampak problem je naslednji: imam otroke, ki so ali pa bodo kmalu sošolci tistih dveh dijakov iz avtobusne postaje. In kar je še huje. Učiteljica, ki jih uči, željno čaka in gleda nova nadaljevanja Kmetije. Pa še ravnateljica povrhu. Tudi novinarji gledajo in občudujejo ta fenomen. Kaj pa vem? Morda celo predsednik vlade najde čas, da si ogleda mentalno stanje naroda, ki mu poveljuje. Ali pač ne?
Ne vem! Zmeden sem! Če predsedniki in druge moralne avtoritete to gledajo, pa nič ne ukrenejo, je nekaj hudo narobe. Če jim je Kmetija všeč, so primerni za zdravljenje. Če razumejo njeno moč in vzorčenje, ki ga oddaja posreduje vsak dan, bi morali nekaj ukreniti!
A ne gre! Spopasti se z mediji je politični samomor. Na naslednjih volitvah pogorijo!
Pa so tiho, karavana gre dalje in moji otroci se bodo morali vklopiti v čredo ali pa jih bom v primeru izstopa iz črede obsodil na večno samoto.
Da ne bo pomote! Avtor tega teksta ni kritik TV vsebin. Sem TV ustvarjalec z morda največjim naborom avtorskih del v Sloveniji. In predvsem sem eden redkih, ki se zavedam teže pripovedi pred velikim avditorijem. Zato se s svojimi novejšimi projekti raje umikam v manj gledane termine in z velikim strahospoštovanjem ter skrbjo produciram vsebine za gledalce in poslušalce samotnega otoka. Raje imam pet razmišljujočih poslušalcev kot deset tisoč omamljenih vernikov.