Abenomija po evropsko

Družbeno in politično nasprotovanje varčevanju in reformam je odločnejše, kadar se zaposlenost in prihodki ne povečujejo.

Objavljeno
11. september 2014 01.09
Nouriel Roubini
Nouriel Roubini

Šinzo Abe je pred dvema letoma po izvolitvi za japonskega premiera javnosti predstavil »abenomijo«, to je triletni ekonomski načrt za rešitev gospodarstva iz brezna stagnacije in deflacije. Abenomija je sestavljena iz treh delov oziroma »puščic«: bogate denarne spodbude s politiko kvantitativnega in kvalitativnega popuščanja ter dodeljevanja več posojil zasebnim podjetjem; kratkoročne fiskalne spodbude, ki jim sledi konsolidacija, s katero se zmanjšajo primanjkljaji, javni dolg pa postane vzdržen; ter strukturne reforme za povečanje ponudbe in morebitno rast.

Če pomislimo na nedavni govor predsednika Evropske centralne banke (ECB) Maria Draghija v Jackson Holu, se zdi, da je ECB pripravila podoben načrt za evrsko območje. Prva točka »draghinomije« je pospešitev strukturnih reform, s katerimi bi spodbudili morebitno rast proizvodnje na evrskem območju. Tako pomembne reforme niso napredovale po pričakovanjih, v nekaterih državah so se potrudili bolj (denimo v Španiji in na Irskem), v drugih manj (v Italiji in Franciji, če omenimo samo dve).

Toda Draghi zdaj priznava, da evrsko območje okreva počasi in neenakomerno ter da so rezultati zelo neizraziti, to pa se ne dogaja samo zaradi strukturnih težav, ampak tudi zaradi cikličnih dejavnikov, ki so odvisni bolj od skupnega povpraševanja kakor od omejene skupne ponudbe. Zato potrebujemo tudi ukrepe za povečanje povpraševanja.

Stabilnejše zadolževanje in lažji dostop do posojil

Tu se torej pojavi druga puščica draghinomije: omejiti je treba dejavnike, ki ovirajo rast zaradi fiskalne konsolidacije, ter hkrati ohraniti nizke primanjkljaje in stabilnejše zadolževanje. Hitrost uresničevanja fiskalnih ciljev ni tako zelo pomembna, predvsem zdaj, ko so bili sprejeti že številni varčevalni ukrepi in so trgi manj živčni zaradi vzdržnosti javnega dolga. Poleg tega je treba vedeti, da je v nekaterih državah na obrobju evrskega območja sicer res treba odločneje poskrbeti za konsolidacijo, ponekod v središču območja – denimo v Nemčiji – pa bi si lahko prizadevali za začasno fiskalno ekspanzijo (nižji davki in več javnih naložb), da bi spodbudili domače povpraševanje in rast. Program naložb v infrastrukturo na celotnem evrskem območju bi lahko spodbudil povpraševanje in preprečil pomanjkanje ponudbe.

Tretja točka draghinomije – podobna politiki kvantitativnega in kvalitativnega popuščanja v abenomiji – bo kvantitativno popuščanje in omogočanje lažjega dostopa do posojil, in sicer z nakupovanjem državnih obveznic in ukrepi, ki bodo spodbudili dodeljevanje posojil zasebnikom. Posojila bodo kmalu dostopnejša zaradi ciljno usmerjenega dolgoročnega refinanciranja (tako bodo zaradi finančne podpore banke na evrskem območju postale likvidne v zameno za hitrejše in radodarnejše dodeljevanje posojil zasebnikom). Ko bodo premagane še regulativne omejitve, bo ECB začela kupovati tudi zasebno premoženje (predvsem svežnje novih bančnih posojil, spremenjenih v vrednostne papirje).

Draghi je že namignil, da bi se zdaj, ko bi se lahko že po enem ali dveh šokih evrsko območje znašlo v deflaciji, zaradi inflacijske napovedi kmalu lahko upravičeno odločili za kvantitativno popuščanje, podobno tistemu, za katero so se odločile ameriška, japonska in britanska centralna banka: odkrito nakupovanje velikih količin državnih obveznic članic evrskega območja. Kvantitativno popuščanje bi se lahko začelo že na začetku leta 2015.

Inflacija in rast v evrskem območju

Kvantitativno popuščanje in lažji dostop do posojil bi lahko vplivala na napovedi glede inflacije in rasti v evrskem območju na več različnih načinov. Donosi kratkoročnih in dolgoročnih obveznic v državah v središču in na obrobju – ter razponi med nakupno in prodajno ceno na obrobju – se lahko še bolj znižajo, zato se lahko zniža tudi strošek kapitala za javne ustanove in zasebnike. Vrednost evra lahko pade ter spodbudi konkurenčnost in neto izvoz. Vrednosti na delniških borzah na evrskem območju se lahko zvišajo in povečajo blagostanje. Treba je priznati, da so se letos zaradi napovedi o tem, da je politika kvantitativnega popuščanja čedalje verjetnejša, cene premoženja po pričakovanjih že začele zviševati.

Spremembe cen premoženja – skupaj z ukrepi, ki omogočajo dodeljevanje posojil zasebnikom – lahko spodbudijo skupno povpraševanje, povečajo se lahko tudi pričakovanja glede inflacije. Ne smemo pozabiti niti na učinek »živalskih nagonov« – torej na zaupanje porabnikov, podjetij in vlagateljev –, ki ga lahko sproži ECB, če se bo dovolj verodostojno lotila počasne rasti in nizke inflacije.

Nekateri odločnejši predstavniki ECB se bojijo, da bomo s kvantitativnim popuščanjem preveč tvegali in ogrozili odločnost slabotnih vlad, ki ne bodo več tako dosledno pripravljene podpirati varčevanja in strukturnih reform. Toda v razmerah, ko nam grozita deflacija in recesija, bi moral ECB storiti vse, kar je v njegovi moči, ne glede na tveganje.

Poleg tega bi se s kvantitativnim popuščanjem pravzaprav zmanjšalo tveganje za takšno ravnanje. Če bi kvantitativno popuščanje in ohlapnejši kratkoročni fiskalni ukrepi povečali povpraševanje, rast in zaposlenost, bi bile vlade bolj pripravljene izvajati politično boleče strukturne reforme in ukrepe za dolgoročno fiskalno konsolidacijo. Družbeno in politično nasprotovanje varčevanju in reformam je odločnejše, kadar se zaposlenost in prihodki ne povečujejo.

Draghi pravilno poudarja, da bo kvantitativno popuščanje neučinkovito, če vlade ne bodo hitreje izvajale strukturnih reform za povečevanje ponudbe ter zagotavljale pravilnega ravnotežja med kratkoročno fiskalno prilagodljivostjo in srednjeročnim varčevanjem. Na Japonskem so s kvantitativnim popuščanjem in kratkoročnimi fiskalnimi spodbudami sicer omogočili kratkoročno rast in inflacijo, vendar je slab napredek tretje puščice oziroma strukturnih reform skupaj z učinki sedanje fiskalne konsolidacije začel ovirati rast.

Tako kakor na Japonskem je treba tudi v Evropi izstreliti vse tri puščice draghinomije, ki bodo zagotovile, da bomo na evrskem območju postopno spet lahko govorili o konkurenčnosti, rasti, ustvarjanju delovnih mest ter srednjeročno vzdržnem zadolževanju zasebnikov in javnih ustanov. Upajmo, da bo do konca letošnjega leta ECB naredila to, kar mora narediti, ter začela izvajati politiko kvantitativnega popuščanja in omogočati lažji dostop do posojil.



Project Syndicate, 2014

 

Nouriel Roubini, profesor na Sternovi poslovni šoli Univerze New York, predsednik svetovalnega podjetja Roubini Global Economics in nekdanji višji ekonomist za mednarodne zadeve v Beli hiši