Šinzo Abe je pred dvema letoma po izvolitvi za japonskega premiera javnosti predstavil »abenomijo«, to je triletni ekonomski načrt za rešitev gospodarstva iz brezna stagnacije in deflacije. Abenomija je sestavljena iz treh delov oziroma »puščic«: bogate denarne spodbude s politiko kvantitativnega in kvalitativnega popuščanja ter dodeljevanja več posojil zasebnim podjetjem; kratkoročne fiskalne spodbude, ki jim sledi konsolidacija,
Če pomislimo na nedavni govor predsednika Evropske centralne banke (ECB) Maria Draghija v Jackson Holu, se zdi, da je ECB pripravila podoben načrt za evrsko območje. Prva točka »draghinomije« je pospešitev strukturnih reform, s katerimi bi spodbudili morebitno rast proizvodnje na evrskem območju. Tako pomembne reforme niso napredovale po pričakovanjih, v nekaterih državah so se potrudili bolj (denimo v Španiji in na Irskem), v drugih manj (v Italiji in Franciji, če omenimo samo dve).
Toda Draghi zdaj priznava, da evrsko območje okreva počasi in neenakomerno ter da so rezultati zelo neizraziti, to pa se ne dogaja samo zaradi strukturnih težav, ampak tudi zaradi cikličnih dejavnikov, ki so odvisni bolj od skupnega povpraševanja kakor od omejene skupne ponudbe. Zato potrebujemo tudi ukrepe za povečanje povpraševanja.
Stabilnejše zadolževanje
Tretja točka draghinomije – podobna politiki kvantitativnega in kvalitativnega popuščanja v abenomiji – bo kvantitativno popuščanje in omogočanje lažjega dostopa do posojil, in sicer z nakupovanjem državnih obveznic in ukrepi, ki bodo spodbudili dodeljevanje posojil zasebnikom. Posojila bodo kmalu dostopnejša zaradi ciljno usmerjenega dolgoročnega refinanciranja (tako bodo zaradi finančne podpore banke na evrskem območju postale likvidne v zameno za hitrejše in radodarnejše dodeljevanje posojil zasebnikom). Ko bodo premagane še regulativne omejitve, bo ECB začela kupovati tudi zasebno premoženje (predvsem svežnje novih bančnih posojil, spremenjenih v vrednostne papirje).
Draghi je že namignil, da bi se zdaj, ko bi se lahko že po enem ali dveh šokih evrsko območje znašlo v deflaciji, zaradi inflacijske napovedi kmalu lahko upravičeno odločili za kvantitativno popuščanje, podobno tistemu, za katero so se odločile ameriška, japonska in britanska centralna banka: odkrito nakupovanje velikih količin državnih obveznic članic evrskega območja. Kvantitativno popuščanje bi se lahko začelo že na začetku leta 2015.
Inflacija in rast
Spremembe cen premoženja – skupaj z ukrepi, ki omogočajo dodeljevanje posojil zasebnikom – lahko spodbudijo skupno povpraševanje, povečajo se lahko tudi pričakovanja glede inflacije. Ne smemo pozabiti niti na učinek »živalskih nagonov« – torej na zaupanje porabnikov, podjetij in vlagateljev –, ki ga lahko sproži ECB, če se bo dovolj verodostojno lotila počasne rasti in nizke inflacije.
Nekateri odločnejši predstavniki ECB se bojijo, da bomo s kvantitativnim popuščanjem preveč tvegali in ogrozili odločnost slabotnih vlad, ki ne bodo več tako dosledno pripravljene podpirati varčevanja in strukturnih reform. Toda v razmerah, ko nam grozita deflacija in recesija, bi moral ECB storiti vse, kar je v njegovi moči, ne glede na tveganje.
Poleg tega bi se s kvantitativnim popuščanjem pravzaprav zmanjšalo tveganje za takšno ravnanje. Če bi kvantitativno popuščanje in ohlapnejši kratkoročni fiskalni ukrepi povečali povpraševanje, rast in zaposlenost, bi bile vlade bolj pripravljene izvajati politično boleče strukturne reforme in ukrepe za dolgoročno fiskalno konsolidacijo. Družbeno in politično nasprotovanje varčevanju in reformam je odločnejše, kadar se zaposlenost in prihodki ne povečujejo.
Draghi pravilno poudarja, da bo kvantitativno popuščanje neučinkovito, če vlade ne bodo hitreje izvajale strukturnih reform za povečevanje ponudbe ter zagotavljale pravilnega ravnotežja med kratkoročno fiskalno prilagodljivostjo in srednjeročnim varčevanjem. Na Japonskem so s kvantitativnim popuščanjem in kratkoročnimi fiskalnimi spodbudami sicer omogočili kratkoročno rast in inflacijo, vendar je slab napredek tretje puščice oziroma strukturnih reform skupaj z učinki sedanje fiskalne konsolidacije začel ovirati rast.
Tako kakor na Japonskem je treba tudi v Evropi izstreliti vse tri puščice draghinomije, ki bodo zagotovile, da bomo na evrskem območju postopno spet lahko govorili o konkurenčnosti, rasti, ustvarjanju delovnih mest ter srednjeročno vzdržnem zadolževanju zasebnikov in javnih ustanov. Upajmo, da bo do konca letošnjega leta ECB naredila to, kar mora narediti, ter začela izvajati politiko kvantitativnega popuščanja in omogočati lažji dostop do posojil.
Project Syndicate, 2014
Nouriel Roubini, profesor na Sternovi poslovni šoli Univerze New York, predsednik svetovalnega podjetja Roubini Global Economics in nekdanji višji ekonomist za mednarodne zadeve v Beli hiši