110 jih zbrišemo in smo na konju

O tem, da je za ukinitev malih občin potreben resen razmislek, ne pa »horuk« akcija.

Objavljeno
09. september 2013 14.21
Obnova ulic Kranj 2
Silva Čeh, gospodarstvo
Silva Čeh, gospodarstvo
Ena od rešitev za težave Slovenije je, kakor zdaj ofenzivno razglaša minister Virant, njegov predlog za ukinitev večine malih občin; 110 jih je takih, ki nimajo 5000 prebivalcev. Te bi politika zbrisala iz lokalnega zemljevida Slovenije. Če bi poenostavili, zato ker so male občine v Sloveniji požiralci denarja, velike, kar pomeni zlasti nekaj mestnih občin, pa umne upravljalke, ki skrbijo za standard svojih občanov, da se kar kadi. Pa je pogosto povsem drugače.

Tako rekoč ni prebivalca male občine, ki ne bi povedal, da se je v času njegove male občine nekaj naredilo za kraj; toliko, kot še nikoli v zgodovini. Denimo asfaltiralo ceste. Asfaltirane ceste še dvajset, trideset let nazaj niso bile nekaj samo po sebi umevnega.

Ljudje, zaprašeni od makadama, so z blokadami dosegali, da je tudi k njim prišel tisti kilometer asfalta, ki jih je oddaljeval od mestnega centra, kamor so morali dnevno po opravkih. Tudi nove, sodobne šole, ki so zrasle po novih občinah ali skupni občinski centri, niso zapravljanje denarja.

Zakaj bi lahko samo otroci iz večjih občin obiskovali raznovrstne dejavnosti, oni v malih krajih pa ne? Namreč, dokler ni bilo novih šol in telovadnic ali tovrstnih večnamenskih prostorov, so lahko obšolske dejavnosti preprosto črtali. Da ne omenjam raznih počitniških ponudb, ki so bile rezervirane za mestne otroke oziroma otroke večjih občin. In vrtci? Zdaj takorekoč ni male občine, ki ne bi imela svojega malega vrtca, kjer je vsako leto več otrok. Še generacije današnjih 25 ali pa 20 ali pa 16 letnikov niso tiste, ki bi lahko v svoji vaški občini obiskovale vrtec, potem ko ga njihovi mlajši kolegi že lahko. Vrtci so polni, starši, ki so po službah v mestu, zadovoljni.

Da ne omenjam drugih stvari: kanalizacije, čistilnih naprav, kakšnega kilomtra pločnikov ali kolesarsko/sprehajalnih poti.

Brez malih občin mali kraji tega ne bi dobili. Kolesarske poti danes niso luksuz, ampak nuja; na nekaterih magistralnih cestah so med turistično sezono brezštevilne kolone tujih turistov, ki se izogibajo avtocest in seveda zlasti vinjet. In na takšnih cestah je vožnja s kolesom zelo tvegano početje. Seveda tudi v Ljubljani, tudi za Bežigradom najdete ulico, ki še nima pločnika na obeh straneh.

Gotovo je še veliko reči, za katere občine skrbijo, pa so pri tem bolj ali manj uspešne; če začnem z dostopom do interneta, nikamor ne pridem ...

Izračuni, koliko milijonov bi država privarčevala, če bi ukinila polovico občin, predvsem torej male podeželske občine, dovolj oddaljene od centrov, da so pozabljena slepa črevesa, so zdaj videti še precej kaotično razmetani. Če bi ukinili 110 občin, torej 110 županov, podžupane, svetnike, občinsko birokracijo in tako dalje, bi res privarčevali; številke so visoke od do, vse tja do nekaj deset milijonov evrov.

A če se tako razlaga varčevalni plus, bi morali imeti na mizi tudi dovolj prepričljive številke, koliko bo javni servis za te ljudi stal tudi naprej? Kdo bo potem servisiral ljudi, ki bodo morali po teh opravkih na občino v mesto oziroma neko večjo občino? Ali se bo število zaposlenih tam povečalo? Grožnje, da male občine ne bodo dobile več denarja iz državne blagajne, še preden se jih začne »varčevalno« obravnavati, pa se sploh zdijo, če sem prijazna, prehitre. Navsezadnje so to transferji za občane, kjerkoli ti so: ali v mali ali v veliki občini.

Seveda pa se lahko tudi čudimo, zakaj nekaterih opravil, ki bi jih lahko opravljale določene službe za več občin skupaj, že doslej niso bolj razvijali? Zakaj imajo ponekod pravno službo, torej pravnico ali pravnika, ki za potrebe občine kroži po nekaj občinah, drugod pa ne?! In verjetno bi bilo takšnih skupnih servisov mogoče še več? Drugi spet poudarjajo, da bi se s preprosto ukinitvijo občin rešili tistih prezadolženih občin, čeprav je hkrati jasno, da je zadolženost težava velikih in malih občin.

Ali metati v isti koš tiste, ki so zadolžene za 50 ali 100 evrov na prebivalca z onimi, kjer je občinski dolg na prebivalca višji od tisoč evrov? Predvsem pa bi se verjetno lahko vprašali: zakaj so se občine zadolževale? Ali za neke megalomanske projekte, ki služijo parcialnim podjetniško/županskim interesom ali pa so z njimi sledile splošni javni koristi svojih občanov?

Gotovo je mogoče najti veliko rešitev za to, kako bi postala lokalna samouprava bolj vitka, a ne na račun že doseženega minimalnega standarda ljudi, ki razlike med razvitostjo in nerazvitostjo počasi odpravlja. Konec koncev smo tudi evropska sredstva dobivali predvsem za to, da bi se spopadli s to nerazvitostjo ...

Razmislek o vitki lokalni samoupravi je gotovo upravičen, a ne s preračunljivo pokvarljivo logiko. Na koncu pa sicer vedno prileze na dan logično vprašanje - kaj se pravzaprav hoče doseči z ukinitvijo malih občin? Ali se tako na sicer neroden način poskuša povedati, da bodo racionalne analize in predlogi za reformo lokalne samouprave kmalu sledile, ali pa se z direktnimi grožnjami o ukinitvi vseh malih občin počez preusmerja pozornost od sicer večjih problemov kakor je ta?

Kaj kmalu pa bi se lahko zgodilo, da se bodo ljudje malih občin začeli počutiti drugorazredne, čeprav se z onimi prvorazrednimi (ki živijo v dovolj velikih občinah) že zdaj ne morejo primerjati v veliko rečeh.

Razen izjeme: v zadnjem času so takšen pozitivni fenomen prekmurski Odranci, včasih so male občine sanjale za zgled bogate Domžale ali pa Trzin.

Tudi zato je videti, da je razmišljanje v smeri premišljenih in domišljenih racionalizacij pri razpršeni lokalni samoupravi težje, kakor pa preprosto rokohitrsko reči: 110 jih zbrišemo in smo na konju. Tisti na vasi vedo, da se s konja (na katerega se hitro prileze) hitro pade.