Tiskane izdaje
Predstavljajte si naslednji prizor: stotine plišastih medvedkov s padali pristaja v neki zanimivi deželi po imenu Belorusija in nosi transparente s pozivi k svobodi govora ter spoštovanju človekovih pravic.
Za akcijo stoji švedsko podjetje za odnose z javnostmi, a Belorusija s svojim predsednikom Aleksandrom Lukašenkom na čelu se na to dejanje odzove ostro: nažene švedskega veleposlanika in druge švedske diplomate iz svoje države, prekine stike s Švedsko, odpusti svojega poveljnika za zračno obrambo.
Sledi oster odziv Švedske, ob tem pa se zamrzenjo tudi odnosi Belorusije z Evropsko unijo.
Vsekakor gre za sceno, ki se je ne bi branil kakšen Sacha Baron Cohen v, denimo, nadaljevanju svojega Diktatorja. No, kot večkrat rečejo v anglosaksonskem svetu, je včasih življenje bolj nenavadno kot fikcija.
Plišasti desant se je dejansko zgodil, politični odnosi med vpletenima državama sta dejansko na najnižji točki v njuni zgodovini, EU se je odločno postavila na stran svoje članice in javno napoveduje podporo beloruski opoziciji, povrhu pa sta globo v višini 325 evrov morali plačati tudi nič hudega sluteči beloruski novinarki, ki sta se fotografirali s simpatičnimi političnimi zverinicami.
Beloruske oblasti niso spregledale niti študenta, ki je dogodek obelodanil na svoji spletni strani, prav tako zapor grozi nepremičninskemu agentu, ki je letalski posadki, odgovorni za plišasti desant, priskrbel prenočišče.
Paradoks plišaste invazije in sankcij, ki so ji sledile, je bržkone v tem, da reakcija beloruskega predsednika Lukašenka dokazuje, zakaj je bil desant potreben in upravičen.
Če so posredno vpleteni v incident že v primežu beloruskih oblasti, domišljiji preostane tuhtanje, kaj se je zgodilo s plišastimi prostestniki. Ali so se jih že znebili ali tičijo nekje v ječi in čakajo na pravično sojenje kot nekakšen plišasti tragikomični komentar procesa proti Pussy Riot.
