Tiskane izdaje
Ajša je šefica našega pasjega krdela. Že dolgo, zelo dolgo. Pripadnica naše stare garde je, tiste iz prejšnjega stoletja. Dolga leta sta jo spremljala bernka Dana in švedski ovčar Viking. Pa Ajša ni bila nikoli podrejena velikanki lepotici Dani ali svetovnemu prvaku Vikingu! Bila je vodja krdela, to je ostala tudi zdaj, ko sta z njo mlada bernka Beri in mešanka Zlatka-Aurelia, ki jo bom predstavil enkrat pozneje. V Ljubljani ima Ajša še dve družici, filmsko igralko Kepo in čopasto ljubko kosmatinko Čopko iz horjulskega zavetišča, ki bosta tudi še prišli na vrsto v tehle vrsticah. Ajša je stara kakšnih 16 let. Zadnjih 13 let je z nami. Ko je prišla, je bila stara tri ali štiri leta, tako je takrat ocenil veterinar Pavo Zaninovič, ki jo je podrobno pregledal in ugotovil, da je že imela mladičke, pa tudi to, da je imela težko življenje z nekaj hudimi poškodbami. Pavo je naš stari dobri pasji in veterinarski sopotnik, že vsaj tri desetletja se poznamo.
Če nisi šel nikoli po kužka v pasje zavetišče, ti manjka pomemben drobec znanja o psih, smo že velikokrat ugotavljali v druščini ljudi, ki radi poskrbijo za zavržene in zapuščene kužke. K tebi pride živalca, katere preteklosti ne poznaš, ne veš, kako so z njo ravnali ljudje, ne veš, ali se je izgubila ali pa jo je kdo zavrgel, ker se mu je mudilo na počitnice. Občutljiva je, zato postane občutljiv in pozoren na vsako podrobnost tudi novi skrbnik.
Ajša, majhna, drobna psička, kakšnih pet kilogramov je imela tedaj, pa tudi zdaj jih nima dosti več, je prišla k nam v obdobju, ko nas je zapustila Foksi, naša prva Švedinja, malo prek koncem prejšnjega stoletja je bilo. Foksi in moja soproga Bojana sta bili tako navezani druga na drugo, da je Bojana prejokala nekaj noči, ko se je Foksi poslovila, nenadoma in v Bojaninem naročju.
V tistih časih je v Ljubljani izhajala revija Lord, o kateri se je zdelo, da bo čisto prava tekmica reviji Moj pes, pa se je pozneje žal obrnilo drugače. Izdajali so jo pri založbi Delu Revije, ki je bila takrat še velika in trdna hiša. Revijo Lord so nam pošiljali v Rim, še zdaj smo jim hvaležni, saj so nam pomagali spoznati Ajšo.
Med kužki, ki so iskali novi dom, so imeli v Lordu naslikano našo Ajšiko. Z ženo sva jo zagledala majhno in drobno, z velikimi zvedavimi očmi. Bojana je kar poskočila od veselja, poklicala je hčerko Barbaro, postopek je stekel. Barbara je poklicala v Koper, kjer so imeli Ajšo, dogovorila se je, da pridemo ponjo. Bojana je v Rimu sedla v avto in oddrvela v Ljubljano, pobrala Barbaro, čez uro sta bili v Kopru, Ajša je postala članica naše družine.
V koprskem zavetišču Ajši gotovo ni bilo slabo, to je pokazala z odnosom do zavetiških skrbnikov. Ko
je z Bojano in Barbaro prišla s prvega sprehoda okrog zavetišča, se jima je po pasje zahvalila z repkom in se hotela vrniti v zavetišče. Morda zato, ker je bila tam zelo dolgo, skrbniki so menili, da več let, tudi zato, ker je tam pustila še eno podobno psičko, o kateri nismo mogli ugotoviti, ali je bila njena sestrica, njena mati ali pa hčerka. Ni je pustila tam za dolgo, v nekaj dneh smo našli znanko, ki je pohitela ponjo v Koper in ji ponudila pravi dom.
Ajšika se je preselila v Rim, postala je prava Rimljanka, navadila se je salonskih manir, saj nas spremlja vsepovsod, v baru ali gostilni se zna obrniti kot dama. Potovala je po Evropi, povsod se je obnašala, kakor da je tam doma. Nič je ni moti, če so pločniki polni ljudi, ki sem jim moraš kdaj pa kdaj tudi umakniti. Tudi na počitnice hodi z nami, prva steče v vodo in plava, v hribe je hodila. Še zdaj vsak dan hodi po Villi Pamphilj v Rimu, ali pa po Rašici, kadar pride v Ljubljano. Častitljive starosti je že, predvidevamo, da je bila poležena leta 1995 ali 1996, še vedno pa je živahna, hitra in poskočna. V avto, ki ima pri naši hiši zadnji del urejen posebej za pse, še vedno skoči sama.
O Ajši so tuji kinološki sodniki ugibali, da je pravi podengo portugues, ki jo je v slovenski Istri
morda zavrgel ali pozabil kakšen italijanski lovec. Za nas je naša ljubica Ajša, mešanka iz koprskega
zavetišča, ki ji na tem svetu najbrž sploh ni para. Dan preživi pri mojih nogah pod računalnikom, kje
spi ponoči, pa nikomur nič mar! Razvajena je, kot so lahko samo kužki, ki so po hudih izkušnjah prišli iz
zavetišča in našli svojo pravo družino.
