Tiskane izdaje
V garaži imam kapo s ščitkom, ki ima na sprednji strani velik angleški grb, zadaj pa ponosni napis England. Nekoč je bila bela. Pred kakšnimi petnajstimi leti sem jo potegnil iz morja med deskanjem na Rodosu.
Takrat in še precej let pozneje so (tudi) na tem grškem otoku prevladovali angleški turisti, ki so počitnice preživljali predvsem v pubih in hotelskih bazenih. Ves ta čas je bila na otoku vsaj drugi, če že ne prvi jezik angleščina.
Letos sem iz razburkanega morja potegnil izgubljeno žogo za odbojko na mivki, ki je bila popisana z ruskimi imeni in pozdravi – seveda v ruščini. Časi so drugačni, zdaj namreč na Rodosu (kot še marsikje drugje) prevladujejo turisti iz Rusije. Ob grških in angleških napisih se vedno bolj množično pojavljajo tudi ruski. Jedilni listi so v ruščini, možakarji, ki vabijo na večerjo, obvezno znajo tudi nekaj ruskih stavkov, s katerimi, ko njihova groba ušesa slišijo slovenščino, bolj ali manj ponesrečeno vabijo tudi nas.
Tudi naš prijatelj Dinos, pri katerem si že 20 let izposojamo opremo za deskanje, se je v zadnjih nekaj letih že kar dobro izpopolnil v ruščini. Sprva je znal kakšen »dobri den« in »spasiba« pa morda še »krasna devuška«. Letos pa smo, ko je ruske turist(k)e učil prvih veščin deskanja, lahko slišali že kar nekaj približno ruskih povedi. »Parus fpirjod« (jadro naprej), »parus nazad« (jadro nazaj), »atkrij parus« (odpri jadro) pa »zakrij« (zapri) ... Vse s presenetljivo dobrim ruskim naglasom.
Z nami se seveda vsa ta leta pogovarja zgolj v angleščini, vmes pa bolj za šalo kot zares pomeša(mo) še kakšno grško besedo.
A odslej bo drugače. Seveda si ne domišljamo, da bomo turisti iz Slovenije kdaj tako številni, kot so Angleži in Rusi. A sklep naše druščine je jasen: vsako leto bomo Dinosa naučili vsaj nekaj slovenskih besed. Kot spreten podjetnik, ki živi od turizma, se pri prvi lekciji ni upiral. Začeli smo z »Jaz sem Dinos.« – zgledno, brez ruskega naglasa.
