Tiskane izdaje
Morda smo v tem volilnem in za povrh tako vremensko muhastem vremenu pozabili, da se je v samo nekaj dneh zgodilo kar nekaj hudih letalskih nesreč, če seveda tudi tisto v Ukrajini štejemo mednje in ne kaj hujšega. Kakorkoli, nesreča v Ukrajini je tako kot vso dogajanje v tej državi, zelo blizu nas. Bolj blizu, kakor si to ta hip na glas priznavajo odločujoči politiki v svetu, v Evropi ali pri nas doma. A o tem razglabljajo v povsem privatnih pogovorih običajni ljudje; tudi mladi. Seveda kot o nevarnosti, ki je blizu; tudi blizu nas. Morda k temu zavedanju nekaj pripomore stoletnica prve svetovne vojne, tako oddaljena in tako blizu. Tudi z vsemi tistimi bojnimi polji na naših tleh in drugimi posledicami, začenši z mejami, ki so takrat skrčile Slovenijo.
Vsi vemo, da v sosednji Avstriji dela na tisoče Slovencev. V tistih privatnih pogovorih, ki jih omenjam, je slišati marsikaj; na primer, da bi bili nekateri naši ljudje kar Avstrijci. Tudi to lahko skrbi našo oblast, saj se vse to dogaja blizu nas, če ne že pri nas.
Pričakovanja doma so uprta v nastajanje nove vladne koalicije Mira Cerarja. Samo želimo si lahko, da bo v njej prevladala Cerarjeva načelnost in zavezanost temeljnim vrednotam poštenosti, pravičnosti, humanosti. Seveda ob predpostavki, da bodo to držo uspeli ohraniti ali jo, tudi v tej novi zmagovalni stranki SMC, razviti in okrepiti, če kje šepa. V prej omenjenih privatnih pogovorih se mimogrede navrže tudi kakšen dvom v kakšno novo ali novega »smcjevca«, pač po logiki, da sanjske službe niso samo v Bruslju, ampak tudi na Šubičevi v Ljubljani.
Eden od preizkusov nove vlade, ki jo bo, kot se pričakuje, vodil Miro Cerar, je gotovo naša privatizacija. Včerajšnja vladna odmrznitev privatizacijskih postopkov pač odmeva. Seveda v smislu, da odhajajoča predsednica vlade Bratuškova ni vedela točno, kaj sploh želi doseči z nedavno zamrznitvijo končnih odločitev o privatizaciji. Začasna rešitev, sprejeta ob včerajšnji odmrznitvi privatizacijskih postopkov, namreč da mora finančno ministrstvo poleg cene, kot najbolj odločujočega elementa uspešne privatizacije, pregledati tudi druge nefinančne elemente - resnost zavez novih lastnikov, da bodo ohranjali delovna mesta in skrbeli za razvoj podjetja - se zdi bolj kot resen, zgolj nekakšen izhod v sili. Vprašanje je, kakšne rezultate bodo takšne zaveze dale, na kakšen način bo kdo zanje odgovarjal in kdo bo za prvim ovinkom nanje pozabil. In seveda, glede na vse slabe izkušnje, ki jih s privatizacijami že imamo, se lahko vprašamo, kako je mogoče, da se na takšne zaveze niso spomnili že doslej - ne v DZ, ne v vladi, ne na finančnem ministrstvu? Od vodstva SDH, ki je še nedavno razlagalo, da je edina pomembna pri privatizaciji cena, pač kaj več ni za pričakovati. V skrajnem primeru bi se potem naj ne bi čudili niti takrat, ko bi nekdo plačal najvišjo kupnino in podjetje zaprl?!
Slovenija je tudi po volitvah razdeljena, shematično gledano, vsaj na dva pola: na tistega, ki bi privatizacije naših podjetij takoj privatiziral, kar se počez razume, prodal tujim vlagateljem in onega, ki temu nasprotuje. A izkušenj s privatizacijami nam ne manjka, tudi slabih ne, zato bi bilo smiselno, da bi se bistveno bolj temeljito pripravili na njihov zdajšnji krog.
Kako je že zapisal Noam Chomsky v razmišljanju Sila, zakon in obeti za preživetje? Chomsky: »Svoboda nudi možnost in možnost dodeljuje odgovornost - odgovornost, da svobodo, ki jo uživamo, uporabljamo premišljeno, pošteno in humano. V tem istem tekstu Chomsky opozarja tudi na »fenomen« Slovaške, nad katero je bil zahod na čelu s Svetovno banko navdušen in jo je prepoznaval kot »ekonomski vzor« preostalemu svetu. Seveda, razmišlja Chomsky, bili so navdušeni nad njenimi reformami, ki »koristijo investitorjem in bogatašem«. To, da so bili Slovaki takrat izjemno nezadovoljni, da je naraščala revščina, ni nikogar zanimalo.
