Dobro jutro: Čar čarunalnika

Ko tuhtam, s katero zapleteno možgansko krivuljo je štiriletnica povezala novinarstvo s prodajanjem rož, se le spomnim, da sva nekoč, pred kakšnega pol leta, res šli v službo po šopek, ki sem ga dobila za rojstni dan in pozabila odnesti domov. Tamala, ki je sicer že kdaj prej prišla v uredništvo, si je pač zapomnila svoj zadnji obisk.

In kaj dela ati?

Ati gleda filme na čarunalniku. To sicer v resnici počenja doma. A ker šestletnik še ni bil v njegovi službi – razen med obiskom Dedka Mraza – in ker ve, da tudi ati nekaj počne s čarunalnikom, poveže tisto, kar vidi, s tistim, česar ne more vedeti, še manj razumeti.

V očeh otrok starši, ki nismo gasilci, policisti ali recimo zdravniki, tisti starši torej, ki ne vozimo avtomobilov s sireno in ne nosimo stetoskopa okoli vratu, v službi večinoma delamo nekaj s čarunalnikom.

In tam nam – atijem in mamicam, ki hodimo v službo, ko morajo otroci v vrtec – pravzaprav ne more biti zelo hudo. Otroci dobro vedo, da delamo z napravo, ki čara. Njim, recimo, v trenutku pričara risanke, igrice, pesmice in filme. Torej tudi nam lahko da, kar si želimo. Čarunalnik je Pika Nogavička staršev. Če ne drugega, nam pomaga služiti denarčke, ki jih otroci potrebujejo za bonbončke in sladoled. Kaj več pa bi še radi?!

Svet skozi otroške oči je čudovit. Vsak dan je poln ljubezni in smeha; brezskrbnih vzklikov, »poglejte, kaj znam«; neskončnega navdušenja nad pohojenim deževnikom; solzic, ki jih posuši že poljub; modrosti, s katero zapleteni pojavi postanejo preprosti.

In vsak dan je lahko tudi poln otroške domišljije, ki zna dolgočasne in nemara mučne trenutke v službi spremeniti v pravcato pustolovščino, če se le spomnimo, da je računalnik naprava, ki čara.