Dobro jutro: Čista ljubezen

Vsako jutro grem s psom v park in vsako jutro ugotovim, da so ljudje dobri.

Objavljeno
01. oktober 2012 06.36
Posodobljeno
01. oktober 2012 06.41
Zorana Baković, Peking
Zorana Baković, Peking
Tako tisti, ki se sprehajajo s svojim domačim ljubljencem, kot tisti, ki hitijo na delo, ali tisti, ki se vračajo s tržnice s polnimi ali na pol praznimi torbami. Vsi se ustavijo nasmejanih obrazov in začnejo govoriti v jeziku ljubezni.

»Kako si ljubek, pa kako si dober, daj mi poljubčka, daj, da te malo pobožam!« In ko gredo naprej po svoji poti, ki vodi nazaj v že kronično kolektivno depresijo in vse večjo medsebojno nestrpnost, se dolgo ozirajo prek ramen, okoli ustnic pa jim igra nasmešek vsaj do naslednjega ovinka.

Obožujem pse, ker imajo radi ljudi. Ker pri srečanju s temi dlakavimi bitji celo najbolj namrščeni za kratek čas pokažejo lep obraz. Ker so štirinožci zadosten razlog, da se omehčajo tudi najtrša srca tistih na dveh težkih nogah. Ker v družbi bitij, ki lajajo, ni politike, ni manipulacij, ni korupcije, ni davčnih zvijač, ni ... Psi lajajo, ljudje čebljajo, karavana gre naprej.

Ko grem zvečer s psom ven, vidim, kako se približujejo sproščeni obrazi. Ljudje so gledali Dnevnik, pa so se jim pomračili obrazi. Ne glede na to, ali ga gledajo v Evropi, Aziji ali Ameriki, vedno se začne s krizo, nadaljuje z umori, konča pa z naravnimi katastrofami. Potem pa zagledajo mojega veselega kuštravca in v oči se jim vrne svetloba.

Rada imam pse, ker imam rada srečne obraze. In kako pomembni so ti nesmiselni pogovori o tem, koliko je star, kaj jé, kje spi ... Popolna nirvana! Vprašam se, komu je naježena ženska iz soseščine zadnjikrat rekla: »Srček moj!« Mojemu psu pa že ne vem kolikokrat. Poliže ji roko, ona odhiti naprej. Psiček maha z repom, ona pa maje z glavo, kot da sebi ne bi verjela, da je tako dobra. In kot bi se spraševala, od kod se je vzela zablodela strela čiste sreče.