Tiskane izdaje
To pravim zato, ker vsako potovanje brez izjeme prebudi vse vrste čutov in občutkov, ohranja pa spomin na tiste najbolj prijetne. Ne glede na to, kako naporno je včasih več ur na videz brezupno iskati prosto sobo v tujem mestu ali ko si po neprespani noči na počasi zibajočem se vlaku želimo le še spanja v domači postelji - na take tegobe na koncu pozabimo, zapomnimo pa si užitke ob odkrivanju novega...
Potovanja nas včasih tako prevzamejo, da želimo ta ali vsaj njihov del, deliti z drugimi. Tako pošiljamo razglednice s čudovitimi motivi in zanimivimi znamkami, pozorno izbiramo magnetke za osebne zbirke, kupujemo ročno izdelane skodelice. Iz Turčije pridejo pisane rute in zapestnice, iz Egipta lončeni bobni, iz večjih mest majice popularnih hard rock cafejev. Svoje bližnje razveselimo s peskom in školjkami, z lesenimi kipci ter usnjenimi peresnicami.
Še najraje s svojih potovanj prinašam zgodbe o ljudeh, njihovih vsakdanjih navadah, melodijah domačega jezika. Pripovedujem o hrupu lokalnih tržnic ter o pripravi jedi iz nenavadnega sadja in zelenjave, katerih imena ne poznam. Opisujem popotnike iz drugih krajev tega sveta, ki sem jih za dan ali dva spoznala na poti, in ugotavljam, da isto deželo vidijo drugače kot jaz.
Kar želim deliti z drugimi, je ljubezen do potovanj, ta nenasitna radovednost.
Ko bi lahko, bi s potovanj domov prinesla okus po tanki italijanski pici. Delila bi metulje v trebuhu, ko prevzeta nad mežikanjem drobnih luči sedim na stopnicah pred Sacre Coeur in ob petju uličnih glasbenikov uživam ob pogledu na nočni Pariz. Tudi močan vonj po morju, ki se meša z mamljivim vonjem po sveže pečeni koruzi, nekje na Jadranu. S seboj bi vzela rahlo bolečino in obenem zadovoljstvo, ko mi mrzel alpski zrak v Dolomitih jemlje dih in reže v obraz. Zvok vetra, ki v neenakomernih sunkih nosi norveški dež in me moči od glave pa vse do gležnjev.
Ko bi lahko, bi vsako dosedanje potovanje podoživela še enkrat. Popolnoma enako, ničesar ne bi spremenila.
