Dobro jutro: Barve

Barve. V njih je veliko fizike, a zdi se, da še več kulture in sociologije, da ne pišemo o politiki in sploh religiji. Vsakdo ima kakšno, ki mu je bolj všeč kot druge, v različnih obdobjih življenja jih izbiramo različno, včasih smo v kakšno žalno neusmiljeno potisnjeni, drugič si z neko drugo, ki je bolj vesela, izboljšujemo počutje. Že od nekdaj jih po svoje precenjujemo ali pač preziramo, ker se kakor pijanec plota držimo simbolike. Barve so ideološki konstrukt in nazorska uteha, zato še sreča, da je vsaj tu in tam kdo barvno slep. Ali vsaj pravi, da ne vidi.

Francoska znanstvenica Annie Mollard-Desfour dobro ve, kako delujejo barve. Pod drobnogled jih jemlje kot lingvistka leksikografinja, obsedena s polikromatičnostjo besednjaka. Spremlja ga zgodovinsko in sociološko, pred meseci je svoji obsežni enciklopedično-slovarski zbirki dodala zvezek, v katerem je vse, kar je možno vedeti o zeleni. Zeleno, ki te ljubim zeleno, menda niso le prijazni toni narave, kar raja, ampak je v njih tudi nemalo strupa ter še sreče in naključij: končno govori tako tudi zeleni tekstil v igralnicah. Znanstvenica je podobno obdelala še modro, rdečo, rožnato, črno in belo, kmalu bo prišla na vrsto rumena barva. Poiskala bo vse, kar je v besednjaku žoltega: od sonca, majice in kartona do mnogo česa, tudi sindikalizma in novinarstva.

Barve pomirjajo, a kričijo prav tako. Z lahkoto se jih da ideološko in intimno zlorabljati, zato se z njimi čisto prevečkrat zmerjamo. Z modro, ki je, med drugim, barva modrosti, nemara ne: saj kdo pa se v jezikovnem ludizmu, ki ga dopušča slovenščina, brani biti moder ali to priznava drugemu. Pač pa gredo zlahka z jezika primerjave z zelenci in rumenim. In ker se barve zanimivo mešajo, včasih zagromi, češ kako se je modro pustilo zapeljati rumenemu – in je izpadlo nezrelo zeleno. Če to od blizu spremljata še črno in rdeče, nastane cel hudič. Hvala bogu, da barve tudi bledijo.