Tiskane izdaje
Medtem ko na severu Evrope podeljujejo Nobelove nagrade za vrhunske dosežke uma, z jugovzhoda Azije pa celotnemu svetu pošiljajo poduke o izhodu iz krize, ta teden na Kitajskem izbirajo svetovno mis bikini.
Feministka v meni bi najraje zakričala, ko mi kdo pojasnjuje, da je to enako kot mis sveta, le da je tukaj poudarek na lepo izoblikovanem telesu. Cinik v meni pa se zgolj nasmeje, ko v kitajskih partijskih časopisih gleda, kako druga ob drugi stojijo fotografije voditeljev držav, ki so se na Baliju sestali na zasednju Apeca (Azijsko-pacifiški gospodarski forum), in deklet v bikinijih, ki so bile izbrane za finale v mestecu Tainingu.
Tako politiki kot dekleta se nasmihajo pred kamerami. Moški v oblekah, ki prikrivajo predsedniške trebuhe, dekleta v kopalkah, ki razkrivajo negovane mišice. Gledam te slike in se sprašujem, ali je svet tik pred propadom ali je to njegova najboljša možna oblika?
Medtem ko voditelji na Baliju absolutizirajo trgovino kot rešitev vseh problemov, dekleta v bikinijih relativizirajo vse, v kar verjamemo, da smo. »Me nismo lepe, me nismo grde, me smo lačne!« so skandirale pripadnice gibanja za osvoboditev žensk, ko je leta 1970 v Londonu potekalo tekmovanje za najlepšo žensko sveta.
Ko so se prejšnji mesec kandidatke za mis sveta zbrale v muslimanski Indoneziji, so v Džakarti protestirali zagovorniki islama, tako da so morali lepotice varovati na Baliju ... in to v teh istih hotelih, v katerih zdaj prebivajo voditelji držav. In medtem ko so se potegovale za krono najlepše, so govorile isto, kar bodo danes govorili predsedniki: da je njihov edini cilj ustvariti boljši svet.
Komu bolj verjamete? Jaz bom preklopila na kanal, ki bo objavil Nobelove nagrajence ..., ki bodo prav tako trdili, da so hoteli samo to, da bi bilo človeštvo bolj srečno.
