Tiskane izdaje
Dan se vedno začne z grehom. Kot v Čapovem filmu.
Ob sobotah zjutraj je, na primer, greh ne iti na tržnico. Zaradi svežih sardonov in prvih jurčkov. Potem se mimogrede zapeljem po vijugasti cesti v Brkine po zabojček češpelj za sladko marmelado, ki te še lep kos zime vsa zmečkana spominja na lepe, čvrste, brhko modre sadeže ...
Med vožnjo proti Krasu poteka v Avditoriju zajtrk z avtorji, ki vstajajo pozneje in brez grešne marmelade na prstih. Pri lipicancih je veselo, saj mrgoli trobojnic, praporjev, rdečih zvezd ... Razredni sovražnik ne da miru. Vedno znova ugibam, kdaj bo Vstala Primorska zares? Kaj klas res še ni dozorel?
S Krasa do morja vzame v tej veliki Primorski vsaj pol ure časa. Ampak pred Izolo vlečejo bela jadra na jambore sloke lepotice. Na najhitrejši jadrnici na svetu se gnete diplomatska smetana in domačin Vasko. Teoretično nepredstavljivo bi bilo, če bi Maxi Jena na tej izolski »barkovljanki pred Barcolano«, ki jo samo zadrti »zavedneži« poskušajo po vsej sili posloveniti, res pretentala Esimit Europo 2.
In že se vračam na Kras v jamo Vilenica, kjer berejo odlomke iz svojih del Ilma Rakusa, Brian Henry in Ana Pepelnik. Po resnem branju se pred jamo vedno priležejo takti Brencl Bande. Še prej popijem apaurin ali dva, da mi grški sirtaki ne pokvari večera.
Od trojnih košev se človeku zvrti. Pred koncem tekme je vedno Panika. Ta je tudi v Avditoriju in v njem še Zoran, moj nečak idiot. Ne vem, ali se vse to lahko zgodi v enem samem dnevu enemu samemu človeku v eni sami državi, na poletni dan in pred praznikom, ki to sploh ni. Moj prijatelj Jack N. me v odmoru, ko se srečava na stopnicah, vedno opomni: Bolje ne bo nikoli. Jack si upa (zato je džek), kljub Karpovemu meteorologu, ki je menda rekel: Vremena Kranjcem bodo se zjasnila.
