Dobro jutro: Brati naglas

Na mali betonski plaži pod apartmaji vsak dan sedita gospod in gospa. Gospod običajno sedi na ležalniku, s knjigo v naročju, ona na brisači poleg njega. Najprej mislim, da se pogovarjata, a ko med kriki otrok, pljuskanjem vode, našpičim ušesa, slišim, da gospod bere: polglasno, s poudarki, melodično, v oksfordski angleščini. Prepoznam imena, prepoznam zgodbo. Gospod vsak dan svoji gospe na mali plaži otoka na jugu Jadrana bere Tolstojev roman Vojna in mir.

Spomnim se na svetovno uspešnico in film Bralec Bernharda Schlinka. Ljubezenska zgodba med šestintridesetletno Hanno in petnajstletnim Michaelom je bila povezana z ritualom branja naglas.

Četrti dan si ne morem pomagati. »Oprostite,« rečem, »čudovito vas je poslušati. Zelo romantično, zelo nenavadno.«

»Zakaj nenavadno?« se nasmehne gospod. »Vi nikoli ne berete naglas svojemu otroku?«

»Ah, seveda.« »No, vidite. Beremo tistim, ki jih imamo radi, beremo, ker želimo magijo besed doživljati hkrati z nekom. Ker želimo deliti izkušnjo lepega.«

Izvem, da sta upokojena profesorja književnosti in da je njegova žena članica enega številnih klubov v Angliji, ki promovirajo branje naglas. S prijateljicami hodijo v zapore, v domove za ostarele, v ustanove za slepe in slabovidne in jim berejo.

Njegova žena se vrne iz morja, posuta z vodnimi kapljicami, zlekne se na brisačo, ga ljubeče pogleda. »Kje sva ostala?«

Ko je ob slovenskem izidu romana Bralec Bernhard Schlink prišel v Slovenijo, mi je v pogovoru rekel: »Verjamem v romantično idejo o dolgem ljubezenskem razmerju. Ko se najdeta moški in ženska, ki se razvijata skupaj in z roko v roki, pomirjena s svetom, dočakata visoko starost. To se mi zdi čudovita podoba. Le da je še nisem videl.«

Pomislim, kaj bi rekel, če bi videl podobo angleškega para na plaži.