Dobro jutro: Če sta ata in mama ...

Dokler se ni izoblikovalo meščanstvo in z njim industrijski način proizvodnje, je bila najbolj naravna stvar na svetu, da so otroci nadaljevali dejavnost, ki so jo opravljali starši. Kdor se je rodil v družino ali skupnost ribičev, na primer ob Galilejskem jezeru, je imel opravka z ribami; kdor je, kot od pamtiveka v naših krajih, prideloval vino, si je lahko privoščil kvečjemu toliko poklicne herezije, kot jo omogočata sodarstvo ali trgovina s to blagoslovljeno pijačo. Šele meščanski način pridobivanja dobrin je omogočil, da je sin lončarja, če mu je šlo dobro, lahko postal pravdnik, hči perice pa na primer ta glavna v bankirjevi kuhinji. Sin je zapustil očeta, hči je šla po svoje, rokodelska tradicija v familiji pa rakom žvižgat.

Ampak zgodovina se seveda ponavlja in v zvezi s to oguljeno resnico si radi delamo utvare, da se ponavlja na višji ravni. V 19. stoletju si je meščanstvo ustvarilo dvoje novih elitnih cehov, medicino in pravo, v drugi polovici 20. je zavladala nova imenitnost, množična umetnost in mediji. Jasno, potuhnjena logika ceha ima tudi svoje genske zakone, toda nedvomno je močnejša od njih privlačnost estradnega elitizma. Saj vsi vemo.

Če je ata ali mama umetnik, bosta hči ali sin kmalu v sebi odkrila enako nagnjenje, ki sploh ni globoko zakopano. Če je mama pevka ali teve zvezda, bo eden od otrok prav kmalu biser, ki ga imajo kamere rade. Če je oče viden predstavnik humanistične inteligence, bo jabolko padlo kvečjemu do prve slive ali oreha.

O tovrstnem sadjarstvu pišem zato, ker sta me v zadnjem času pretresla dva popolnoma nasprotna primera: hči pisateljskega znanca je šla študirat gozdarstvo, sin kulturne novinarke pa je postal kuhar v predmestni oštariji.