Dobro jutro: Češnjevi cvetovi

Žafran je pognal sam, mačehe so v bližnjih parkih nasadili pridni vrtnarji. Pospravili so porjavele hrastove liste, ki so jih nanosile jesenske in zimske nevihte in kmalu bo dovolj toplo, da si bomo lahko prinesli odeje in legli med zelenje. Spet je pomlad, tolikokrat že, kolikor rojstnih dni smo praznovali, a vendar vsakič presenečenje. En trenutek je narava še mrtva in siva, v naslednjem že vse žari od novega zelenja in živih barv. Če hodimo naokrog z odprtimi očmi, se lahko nalezemo veselja zaradi novega življenja okrog nas.

»Ko je prišla pomlad, celo le lažna, ni bilo več nobenih težav razen vprašanja, kje smo lahko najbolj srečni,« je pisal Ernest Hemingway, a tudi dodal, da nam lahko le drugi ljudje pokvarijo razpoloženje. »Seveda te bom prizadel, seveda me boš prizadela, seveda bova prizadela drug drugega,« je citat, ki ga pripisujejo Saint-Exupéryjevemu Malemu princu, pa tokrat zaradi njegove modrosti niti ni pomembno, ali je res ali ne. »Da postaneš pomlad, moraš sprejeti tveganja zime, da postaneš navzočnost, moraš sprejeti tveganje odsotnosti.«

Največja zasluga pomladi je, da je. Spet. Spet dobimo priložnost, da svet pogledamo z drugačnimi očmi, da drugače pogledamo sami sebe. Pozimi smo zakurili peč in si skuhali vroč čaj, kako naj zdaj preženemo temo in mraz, ki smo jima dovolili prikrasti se v nas same? Preberimo si še kakšnega pesnika! Frane Milčinski - Ježek: »Kako lepo je, kadar treba ni dežnika / in do komolcev roke daš v žep. / Vsakogar na tem svetu mika / z rokami v žepu na potep.« In če se spet zaoblači nebo, ti pa si ostal brez dežnika in kaplje ti za vrat teko? Nič hudega, saj je pomlad! Kako je že dejal Kobajaši Isa? »Kako čudna stvar! / Biti živ / pod češnjevimi cvetovi.«