Dobro jutro: Črna vrana – zlata ptica

V Prlekiji, tam okoli Jeruzalema, sem si oni dan najbrž prvič zares zaželel postati ptica – če tistih hipnih otroških želja ob pogledovanju na jate škorcev ali mirno jadranje jastreba ne poskušam prav na silo izbezati iz zaprašenega spomina. Ne katerakoli ptica, ampak vrana. Nepopisno velika jata teh se je pretakala prek položnih zemeljskih reber iz ene dolinice v drugo, se odločila sesti na ogolela drevesa med vinogradi in že po četrtini pristalih ptic ugotovila, da je dreves za vse premalo; pa so se že sedeče razperutile in se kot posamezni pljuski spet zlile v živi val prleškega neba.

Zaradi znanih filmskih kadrov je bil v začetku občutek srhljiv, potem pa je postajal osvobajajoč in blažen. Rad bi izvedel, zakaj so se natlačile prav na ta košček neba, kam bi pravzaprav rade in kaj jih drži skupaj. Čeprav jih v Evropi menda živi kakšnih 30 milijonov, jih več tisoč do zdaj v eni jati še nisem videl nikoli.

Sneg meljejo, pravijo za poznojesenske jate vran v Halozah. Že spomladi bomo vedeli, ali imajo prav. A takrat bodo dobile že druge atribute, zaradi katerih pri ljudeh niso najbolj v čislih: izkopavale bodo posejana semena koruze, sončnic in buč, pretile bodo kokljam, ki bodo pod drevjem učile svoje puhaste rumenjake hoditi in iskati preživetje, vreščale bodo na mačke, ki bodo plezale na debla z vranjimi gnezdi visoko zgoraj ...

V življenju sem že precejkrat bil bela vrana, kakor ljudsko razumevanje označuje drugačneža. Še večkrat pa sem že bil – črna vrana. Tam gori ob meji med hrvaškim Zagorjem in našimi Halozami si si v otroštvu to oznako prislužil pri mizi, če si se pri jedi obiral. Kdor je skodelico pred seboj izpraznil prvi, je bil zlata ptica in to je bila velika pohvala. Kdor je bil zadnji, je bil črna vrana. Pri enoličnih zimskih obrokih sem velikokrat počrnel. Če pa bi mi oni dan uspelo postati črna ali siva vrana, bi se končno počutil kot zlata ptica v sivo-črnem valu, s katerim bi prejadral širno nebo.