Dobro jutro: Dan po tem

Odločiti se za napornejšo in daljšo pot namesto za lažjo ali krajšo, ki vodi k istemu cilju, dandanes v družbi ni več v modi. To se opazi celo v hribih, kamor hodimo, da bi hodili. Na strmini od koče na Vojah v gozdovih nad Bohinjem do tisoč metrov višje Krstenice v dobrih treh urah ne srečava nikogar. Očitno so se ta dan drugi pohodniki, ki sva jih našli na cilju, raje odpeljali z avtomobilom do Planine Blato in si tako debelo uro hoje prihranili.

Toda zadovoljstvo in sreča sta povezana z naporom, ki ga vložimo v uspeh. Potem ko nama lastni pot vztrajno moči majico na hrbtu in nama srce utripa s podvojeno hitrostjo nekje v grlu, gozdnati strmini pa še vedno ni in ni videti konca, naju prešine neskončno veselje, ko zaslišiva zvončkljanje kravjega zvonca. Kjer so krave, so tudi ljudje, torej cilj najine poti. V nekaj minutah se gozd v resnici umakne in razpre se čudovit pogled na pastirske koče in skalovje visokih julijskih gora. Je še kje kaj lepšega? Morda, toda ta pogled je ta dan za naju najlepši. Pomeni namreč tudi, da si lahko odpočijeva utrujene noge, pojeva pravo hribovsko kislo mleko in košček sira, ki so ga pod vodstvom izkušene sirarke pridelali mladi Bohinjčani, vsako poletje za mesec ali dva spremenjeni v pastirje. Kako malo je v resnici treba za veselje v življenju!

Takšnih planin, kot kmetje imenujejo velike zaplate pašnikov med širnimi gozdovi, na katerih so že pred sto in več leti postavili pastirske koče, vanje pa še zdaj vsako poletje preselijo svoje krave, je na severni strani Bohinja vsaj pet, in vse jih tudi obiščeva. Krave, ki se v popolnem miru, na svežem zraku, popolnoma svobodno, zvončkljajoč, počasi premikajo med travnimi poslasticami in je njihovo vse prostranstvo, ki ga lahko zaobsežejo s svojim pogledom, so zagotovo najsrečnejša bitja v deželi Kranjski.

Vendar nič ne pomaga. V dolino moram, v časopisno hišo, k tujim bonitetnim ocenam in domačim političnim vetrovom.