Dobro jutro: Denarja pa ne!

Palčki so si s Sneguljčico delili stol, krožnik, nož in skodelico, tudi posteljo. Nič pa Grimmova ne povesta, kako je bilo z denarjem. So imeli skupen denar?

Kdor verjame v pravljice pa tudi, da pravljice niso le izmišljotine, domneva, da si bradatih sedem s tem vprašanjem ni belilo las – imeli so ga skupaj, radi, kakor so se imeli, in odprti, kakor so bili. Pa menda nista tudi pravljičarja mislila, da je denar svetinja, o kateri se več molči kakor govori, še bolj kot o najbolj sočnih intimnostih.

Denar pomeni veliko. Še zdaleč ne vsega, zagotovo pa mnogo. Nekaterim celo toliko, da ga dojemajo skoraj organsko, kot del sebe. Zato »svojega« ne delijo niti z bližnjimi, kaj šele, da bi o njem govorili z znanci ali neznanci.

Sneguljčica ga je po pameti vzela, kadar ga je potrebovala (resda se je pokazalo, da nespametno za smrtonosni pas in zastrupljeno jabolko), podobno kakor je denar skupna »družinska blagajna« za dve tretjini gospodinjstev v Franciji.

Iz nje jemljejo za potrebe vseh in vsakogar posebej; kako to tehnično izvedejo, niti ni pomembno, in tudi raziskava tega ne pove.

Preostala tretjina se deli na tiste zakonce, ki del svojega zaslužka vedno ohranijo zase, pa na take nezaupljive previdneže, pri katerih »moje« in »tvoje« sploh nikoli ne preraste v »najino« ali »naše«. Denar je tako menda še en razlog več za spor. In teh ni malo: francoski par se povprečno spre 312-krat na leto. Ponavadi tudi zato, ker »nogavice letijo kot ptice«, zaradi prižganih luči po hiši in sploh zaradi malenkosti.

Denar je človeku neredko prvi vladar. Hoče ga, veliko in še več: da se z njim dvigne v sebi in iz brezoblične sivine, se postavi nad druge. Včasih v rokah moških brez dotika zlorablja ženske, drugič na računu žensk jemlje moškim moškost, tretjič se, prav denar, v cerkvi zavzema za večni celibat.

Kako je s to »svetinjo« pri Slovencih, raje ne vprašam.