Dobro jutro: dnevnik sreče

Že odkar me je prijateljica v Pekingu nekega temačnega dne opozorila, da bo moje življenje toliko dobro, kolikor si sama želim, si vsak večer zapišem tri stvari, za katere sem tisti dan hvaležna, da so se zgodile.

Temu rečem dnevnik sreče.

Na začetku ni bilo lahko najti treh lepih trenutkov v štiriindvajsetih urah, polnih gneče, smoga, hudih sanj, težav z neudobnim stolom in pokvarjenim avtom. Sprva sem bila hvaležna samo za slábo, ki se ni zgodilo, čeprav bi se lahko. Ker nisem padla s kolesom, sem napisala in pobožala brazgotino, posledico nekega prejšnjega padca na gramoz.

Srečna sem bila, ker nisem dobila sarsa (to je bil čas, ko smo bili zaradi netipične pljučnice vsi panični). Kako dobro je, da ne kadim in lahko mirno sedim kjerkoli na letališču ter od daleč sočustvujem z nesrečniki, ki se zakajajo v plinskih celicah sodobnega protikadilskega nacizma. In potem me je Dalida, kot je bilo ime prijateljici, vprašala, kaj si zapisujem v dnevnik. Zelo je bila presenečena, ko je videla, da me osrečujejo izključno negacije. »Pa kje se ti vidiš čez pet let? V negativni samoopredelitvi 'to in to nisem'? Raje bi slišala, kaj si!« Vedno se je smejala, ko me je oštevala. In zato se me je njena kritika bolj dotaknila.

»Hvaležna sem, ker je sonce toplo in nebo končno jasno. Zdaj je vse veliko laže.« To sem napisala po Dalidinem nasmehu, prijazno raztegnjenem pod resnimi očmi. In takrat se mi je odprlo.

Videla sem, kako čudovito se pne krivulja Kitajskega zidu, gledanega z Badalinga. In bila sem hvaležna, da živim v stoletju, v katerem zidove rušijo, ne gradijo. Uživala sem v pogovorih s sinovi. In bila hvaležna za čistost njihovih duš. Ure in ure sem posedala na morski obali. In bila srečna brez posebnega razloga.

Včeraj sem napisala te vrstice za Dobro jutro. In hvaležna sem, ker jih bo nekdo prebral.