Dobro jutro: Doma na dopustu

Poletje ni le čas, ko se nešteti Slovenci odpravijo na počitnice v tujino, z vseh vetrov se vsaj za teden ali dva vrnemo tudi mnogi, ki živimo v tujini. Pripeljemo se skozi karavanški predor ali kateri drug mejni prehod, pristanemo na Brniku – in začnemo primerjati. Kakšna je domovina v primerjavi z državo, v kateri živimo, kakšna je Slovenija v časovni primerjavi s samo seboj?

Nam, vračajočim se, je vedno toplo pri srcu, ko lahko govorimo slovensko, pa naj znamo še toliko jezikov. Sčasoma pa smo se vendarle spremenili tudi izseljenci. Pred stoletjem so se ljudje izselili za vekomaj, sprijazniti so se morali z novo domovino in so bili lahko srečni, če so staro sploh še kdaj obiskali. Pred pol stoletja so »gastarbajterji« svoje sanje že lahko pustili doma in jih potem prišli obiskat enkrat ali dvakrat na leto, a tudi ti se nikoli niso počutili čisto cele, še posebno ne, ko so spoznali, da že dolgo niso več samo gostujoči delavci. Danes pa smo z nekaj sreče v tujini lahko samo na svojevrstnem službenem potovanju. Za obiske si lahko zagotovimo poceni letalske vozovnice ali, če smo na isti celini, vozimo sami kljub dolgim razdaljam, s prijatelji ohranjamo stike z elektronskimi komunikacijami, tudi telefonski pogovori so lahko poceni. Otroke silimo k učenju jezika, ker vemo, da so paralelne identitete dobra stvar.

Košček sveta, kjer lahko govorimo slovensko, je blizu in dosegljiv kot še nikoli. A bodo tektonske spremembe v svetu morda kmalu vplivale tudi nanj: če je vse lažji občutek pripadnosti, je marsikje vse lažje tudi tujstvo. Res tudi »svet« ni več tisto, kar je bil, mnogi, ki so dolgo veljali za razvite, se zdaj bojijo za svojo blaginjo, nekdanji reveži se ponekod hitro razvijajo. A tudi košček sveta, kjer govorimo slovensko, bo moral bolje poskrbeti zase. Začasni in stalni izseljenci bomo še naprej prihajali, a bo morala domovina poskrbeti, da ne bodo odhajali tisti, ki bi raje ostali.