Dobro jutro: En'ga polha za pomoč

Spi kot top, spi kot klada, spijo kot Matjaževa vojska, spi kot otrok, spi kot polh ... Z vsako od teh besednih zvez bi se lahko poigrali, iskali njen izvor in ji oporekali resničnost, toda tista o polhu je najbolj iz trte izvita. Polhi nikoli ne spijo, ne podnevi ne ponoči – ali pa vsaj delajo v izmenah. Pri tem je treba ugovarjati celo Franu Erjavcu, najverodostojnejšemu popisovalcu živalske nravi, ki pravi, da je ta nergavi sivosuknjik zelo plašen, podnevi je skrit po luknjah, šele ponoči se začne življenje zanj.

Ob jezeru je hiša z zelenimi polkni, ki je polhom še posebno ljuba. Podnevi švigajo po veži in poskušajo ukaniti tiste, ki jim hočejo onemogočiti dostop do pravkar nakupljenega živeža, s košatim repom ometajo špranje med kuhinjskimi elementi in občasno preverijo, ali so ljudje, ki si nesramno lastijo njihovo hišo, nazadnje nehali hrano zapirati v zoprne plastične škatle. (Le kako naj bo v takih okoliščinah polh debel kot polh?!) Ne zmotijo jih niti razposajeni otroški kriki, niti razprave o polšjem golažu, polšji pečenki ali polhovki za hladne dni, niti priložnostne pasti ali mreže za ribe, ki bi lahko postale pripravne za športni polholov. Če jih nadobudni lovci za nekaj trenutkov ujamejo v mrežo, so te živalce celo tako nadute, da se pustijo igrivo zazibati, preden spet švignejo na drevo.

Proti večeru se podijo naokrog, prisluškujejo pogovorom in preverjajo, ali je človekova redoljubnost kaj popustila pri spravljanju ostankov večerje. Ker znajo biti razprave za mizo brezplodne, za polšje dojemanje, milo rečeno, dolgočasne, se raje gredo zabavnejšo igro: plašenje ljudi. Ko ti poležejo po posteljah, je ta igra še bolj učinkovita. Takrat škrebljajo, grizljajo, kar je pogristi mogoče, kot domine podirajo ščetke v kopalnici in se znova v obraz smejejo tistim, ki jih predramijo iz sna ...

In tako si v hiši z zelenimi polkni ne zaželijo »lahko noč pa eno bolho za pomoč«, ampak »dobro jutro – pa en'ga polha za pomoč«.