Dobro jutro: Evrokrem

To, evrokrem, evrokrem, je vzklikal sin, ko sem otrokom povedala, kaj sem jim prinesla iz trgovine. Njegovega navdušenja sta se nalezli tudi sestrici in skupaj so nekaj minut navdušeno poskakovali.

Pa sploh veste, kaj je evrokrem?

Upravičeno me je skrbelo. Naši mulčki so tako zelo navajeni na nutelo, da ne jedo niti palačink, če so namazane s kakšnim drugim čokoladno-lešnikovim namazom.

Ja, seveda, to je tak rjavo-beli namaz, me je razsvetlil sin. Na kruhu smo ga jedli v šoli, je še pojasnil.

Kako lepo, da v šoli za malico še nudijo evrokrem, tisti sladki rjavo-beli namaz z okusom lešnika in vanilije, ki se ga spominjam iz svojega otroštva, sem pomislila. In še lepše je, da tudi današnjim razvajenim malčkom tako zelo tekne, kot je nekoč nam.

Doma smo se potem vsi zapodili k devetdesetgramskemu lončku. Stali smo okoli njega, mamica in trije otroci, vsak s svojo rezino kruha na krožniku. Aluminijast pokrovček se je težko odpiral, kot nekoč. Nikjer zavihka, ki bi z enim potegom omogočil dostop do sladke radosti. Razvoj na tem področju se je očitno ustavil v času Jugoslavije. Pomagati smo si morali z nožem. Pokrovček smo razcefrali in tako razgaljeno sladkost smo seveda takoj morali pojesti. Kar ni šlo na kruh, smo postrgali z žličko.

V dneh, ko se poslavljamo od prve dame Jugoslavije, je žlahtno sladek vsak spominek na otroštvo v njenih časih, ko je nutela poleg čokolade Milka veljala za enega najbolj zaželenih in prestižnih čokoladnih izdelkov. Otroci smo jo dobili le, če so starši odpotovali v tujino in se vrnili z žvečilnimi gumiji za velike balone, pisanimi bonboni in zvezki s poslikanimi platnicami namesto navadnih oranžnih.

Vsakdo ima svoj evrokrem. Evrokrem moje mame, denimo, so bili bonboni z okusom po janežu. Po vojni božanski, danes pa na googlu označeni kot tisti, ki jih nihče ne mara. Častitljiv dosežek evrokrema je, da je božanski še danes.