Tiskane izdaje
Ne, Evropa ni nekaj uokvirjenega. Utopija je, pravi Francoz Jacques Attali. Organizem, ki se preobraža. Za vse živo, naj bo posameznik ali družba, pa tako in tako vemo, da preživlja enkrat boljše in drugič težje čase. Ni mogoče pričakovati, da bo vselej samo lepo, kakor tudi ne, da bo še kdaj tako, kakor je bilo. Vedno je drugače.
Evropa tudi ni samoumnevna, pravi Simona Škrabec, Slovenka v Barceloni, ki gradi bogat (literarni) most med Slovenijo in Katalonijo. Ne, EU ni nekaj od nekdaj in za zmeraj danega. Zato se naslednjič, ko bomo s perspektive malega človeka spet vse počez udrihali čeznjo, spomnimo, kako je bilo, ko je vsaj za nas še ni bilo ...
Saj spomin je živ, marsikdo si zna priklicati v telo, denimo, občutja, ki so ga preplavljala ob vsakokratnem približevanju obmejnim kontrolam. Koliko nelagodja brez razloga je privrelo, ko je bilo treba strogim uniformam z ledenimi pogledi kazati dokumente ali odpirati prtljažnik. Prestopati mejo je pomenilo, in še pomeni za večino v večini koncev sveta, notranje usločiti se v neugodno manjvrednost. Brez dvoma je Evropa danes, vsem težavam navkljub, zgodba o odprtosti: kdor jo hoče videti takšno, temu poklanja dragoceno izkušnjo brezmejnosti. Smo si bili Evropejci že kdaj tako blizu? Smo se toliko zanimali drug za drugega, se brali, prevajali, obvladovali jezike in svobodno potovali med različnimi kulturami, dobesedno ali notranje? So bile kdaj študentom tako zelo na dosegu tuje univerze? Je mogoče od nekdaj tako preprosto pobegniti drugam, ko domača družba ne zmore podariti tistega več, po čemer vedno znova zahrepenimo?
Nobena uniforma nas ne ustavi na poti po stari celini, ne motri nas več srepo zviška, še za dokumente ne vpraša. Marsikomu se zdi, da je Evropa kot splet – samoumevna in od nekdaj dana zastonj. Ni tako. Utopija je in ves čas se spreminja.
