Tiskane izdaje
Navsezgodaj, komaj se zdani, kričijo, glasno čivkajoče godrnjajo, bolj krulijo kot grulijo, verjetno se prerekajo, se krohotajo, pravzaprav mijavkajo, vekajo kot dojenčki, oponašajo Indijance ...
Vse to mi je naštevala znanka za galebe v Kopru. In pribila, da zadnja leta golobi sploh niso več nadloga v mestu. Prava nadloga so zdaj galebi. Golobi so mesto pokakcali, galebi ga pokakajo s konkretnimi kakami. Tudi po spomenikih. Strokovnjaki so te iztrebke analizirali in v njih niso našli nič spodbudnega za utesnjeno človekovo okolje.
Na vse to mislim, ko gledam galeba na sosedovi strehi, ki se masti z ostanki včeraj pokončane srake. Videti je samo še kos razcefranega mesa in veliko perut, ki jo neusmiljeno obira snežno beli galeb. Temu se pravi selekcija vrst ali ptičja demokracija, za katero mi najbolj vnet ornitolog zatrjuje, da se človek nima kaj vmešavati vanjo.
Mogoče ima prav, ampak zakaj se je potem vmešal tako, da je pernata bitja zaščitil? V Sloveniji so zaščiteni in moramo biti ponosni, da nas v določenih obdobjih z neba onečeja več kot en odstotek svetovne populacije te galebje vrste. Tudi v solinah pred leti niso naredili nič, čeprav je k njim prihajalo na »počitnice« po 26.000 galebov. Lisice in kune so poskrbele, da se je številka znižala. Število se je dodatno zmanjšalo z zaprtjem smetišča v Dragonji.
Človek se ne sme vmešavati niti, če galeb (z vranom) napade golobici, ki ju papež spusti iz Vatikana, da bi pomagal Ukrajini. Vatikanski galeb je že februarja napovedal, kaj se bo dogajalo z Ukrajino in se vnaprej požvižgal na poziv k spoštovanju simbolov drugače mislečih. Morda bi človek ustvaril več naravnega ravnotežja in poskrbel za manj kakcev na glavah, če ne bi krmil mačk, golobov in vsega drugega po ulicah in če bi si s pticami znal deliti nebo kot naravno bitje, in ne kot zunajnaravno »božanstvo«.
